V uprizoritvi Plovemo Jana Menger skupaj z ekipo nastalo besedilo po predlogi Dominika Smoleta (Igrice, 1957) prostorsko prestavi v koreografski medij, v katerem jo zanimajo predvsem različni načini utelešenj (družbenega, političnega) sistema in s tem predstavi metaforični dramski ekosistem v sodobnost. V vsaki od treh dram je izbrala in prepoznala drugačno uprizoritveno strategijo, zato je za korpus besedilnega materiala izbrala besedilo O ladjah in življenju, ostali dve pa je vzela kot dodatno gradivo skeletu, ki celoti daje nekakšno fino, meditativno in absurdno ozračje. Pri tem jo zanima, kako začetki slovenske poetične drame lahko zaživijo s sodobnimi scenskimi postopki, ki so, ne nazadnje, v umetnost po drugi svetovni vojni začeli invazivno vstopati ravno v letih, ko je Smole napisal svoje Igrice.
Če jo je v prvem besedilu Nekaj malega o vevericah in o življenju privlačilo predvsem vprašanje razlike: razmerje med gledališčem in stvarnostjo ter načinom, kako je gledalec danes vključen v gledališki stroj, po kaj v resnici hodi v gledališče, kako mislimo svet, ki mu pravimo gledališče, in v kakšni zvezi je ta s stvarnostjo, ki je teatralizirana do temeljev, jo v besedilu O čakalnicah in še malo o življenju ter O ladjah in življenju zanima vprašanje prehodnosti ljudi v globaliziranem svetu, ki je omrežen z različnimi oblikami transporta, prepojen z mesti, ki jim francoski antropolog Marc Auge pravi ne-kraji, s čimer označi tiste kraje, ki jih nihče ne rabi drugače, kakor začasno, kjer nihče ne ostane, ampak vanje zgolj pride in iz njih odide, kraje, ki jih rabimo edino tako, da jim nikoli ne pripadamo, zato nikoli ne postanejo »prostori«. Za razliko od prehodnih krajev čakalnic, letališč, železniških postaj, trgovin, cestnih prehodov itn., se pravi ne-krajev, je ladja oblika drugega prostora, heterotopije, kot je take specifične prostore poimenoval francoski filozof Michel Foucault. Heterotopije so kraji, ki pomenijo zgolj tako, da so v vsakokratnem razmerju z običajnimi (prvimi) prostori. Meja heterotopij je označena (z biljeterjem, stražarjem, morjem, vratarjem, ograjo, carikonokom, člansko izkaznico itn.) in ritualizirana, čas heterotopij se zdi omejen (heterohroničen); vendar to niso kraji, saj te naša raba pretvarja v prostore, kjer se generirajo identitete, (ne)pripadnost, čustva itd. Ne-kraji in heterotopije sprožajo pri ljudeh dvoje različnih oblik obnašanja, vedenja, razumevanja in pričakovanj, dvoje različnih paradigem koreografij, obnašanj in prostorskih rab, v njih se odvija dvoje različnih tipov iger, upravlja jih različni tip administracije in v nas zbujajo različne tipe eksistencialnih vprašanj.