V letu 2016 so gledališča in gledališke skupine na Teden slovenske drame prijavile devetintrideset predstav, ob teh sem si jih ogledala še deset. Štiri med prijavljenimi predstavami, zasnovanimi po slovenskih dramskih besedilih, so nastale v tujini, in sicer predstave Vseenost ali Goldfisch zum Mitnehmen avtorice in režiserke Alenke Hain v izvedbi Teatra Štandrež, Žrelo Žanine Mirčevske v izvedbi Narodnega pozorišta Kikinda, Hura, Nosferatu! Andreja E. Skubica v izvedbi Dravet sindroma Hrvatska in Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma v izvedbi češkega gledališča Divadlo F. X. Šaldy.

Iz ogledanega me je kot selektorico najbolj zbodlo, da lahko na prste ene roke naštejemo slovensko dramsko klasiko, ki je zaživela na slovenskih poklicnih institucionalnih in izveninstitucionalnih odrih v letu 2016: Grumov Dogodek v mestu Gogi (SSG Trst v koprodukcij z Glasbeno matico), Jančarjev Disident Arnož in njegovi (uprizoritvi so po polemikah po premieri dodali oznako »po motivih drame Draga Jančarja …«; SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor), Šeligova Čarovnica iz Zgornje Davče (SNG Maribor), pa predstava Plovemo, sicer zasnovana po Smoletovih dramah, zbranih v Igricah (APT, Novo mesto, in Center urbane kulture Kino Šiška), pogojno še Filipčičeva in Dergančeva Butnskala (PG Kranj in SMG), čeprav gre pri slednji za prenos iz radijskega medija ...

Med ogledanimi uprizoritvami je le dobra tretjina takšnih, ki temeljijo na dramski formi v običajnem pomenu besede. Ustvarjalci za ostale uporabljajo oznake, kot so »avtorski projekt«, se podnje podpisujejo kot avtorji »koncepta«, navajajo, da so nastale »po motivih«, ob tem pa so dramske predloge oziroma v produkcijah govorjeno besedilo pogosto produkt samega procesa ustvarjanja (v tem primeru avtorji pogosto kolektivno podpisujejo avtorstvo) ali pa je dramsko besedilo hibrid naštetega.

Kot selektorica sem si seveda morala zastaviti/predpisati kriterije za izbor tekmovalnega in spremljevalnega programa Tedna slovenske drame.

Pri tem sem dosledno sledila pravilniku festivala, ki navaja, da je »Teden slovenske drame /.../ gledališka manifestacija nacionalnega značaja, ki omogoča strnjen pregled najizrazitejših gledaliških uprizoritev, nastalih po slovenskih dramskih besedilih in predlogah, ki so nastale izključno na osnovi besedil slovenskih avtorjev«.

Iz izbora sem tako izključila uprizoritve, ki so sicer nastale »po motivih« kakšnega neslovenskega dramskega ali proznega dela, a sem o njih presodila, da jih »tuje« besedilo zaznamuje v tolikšni meri, da prevlada nad izvirnostjo avtorskega posega vanje. Meja med izvirnim slovenskim besedilom, napisanem »po motivih«, in dramatizacijo/adaptacijo tujega dela je pogosto težko določljiva, zato sem se pri izboru odločala od primera do primera.

Še zlasti pri tekmovalnem programu, ki naj »omogoča strnjen pregled najizrazitejših gledaliških uprizoritev«, sta na moj izbor vplivala tudi odmevnost uprizoritev pri občinstvu in ocene kritiške javnosti. Kot glavna kriterija zanj pa sem si zastavila kompleksnost in dovršenost predstav: če le-te temeljijo na dramskem besedilu v običajnem pomenu besede, me je zanimalo, kako in v kolikšni meri so mu ustvarjalci sledili, kaj so v njem izpostavili; zanimalo me je, kako je režiser/avtor koncepta združil različne odrske/dramske elemente, ali je znal usmerjati igralca, ali dejanje teče ali zastaja, ali uprizoritev nudi igralske/interpretativne presežke, in ne nazadnje, kako ambiciozno in velikopotezno so ustvarjalci/producenti zastavili projekt ... Ta kriterija sem si zastavila, ker se v zadnjem času kot gledalka/opazovalka/pripadnica t.i. strokovne javnosti v slovenskem teatru pogosto počutim opeharjena - ob marsikaterem projektu imam namreč občutek, da izhaja iz izvirne ideje in pogosto tudi iz človeško/družbeno/politično angažirane zamisli, iz katerih bi lahko zrasla intrigantna in zanimiva uprizoritev, da pa je projekt nekje tekom ustvarjanja zastal, obtičal na mestu. Kakor da bi bili ustvarjalci prepovršni ali prehitro zadovoljni sami s sabo ali pa da se jim sama dodelava pravzaprav ne zdi potrebna ... Ali pa, da so se ujeli v forme, ki so bile ob svojem nastanku sveže in provokativne, po letih prepogoste uporabe pa so postale stereotipne, predvidljive in teatrsko nezanimive. Morda obstaja za to neizpeljanost/nedovršenost – vsaj v nekaterih primerih – zelo preprosta in banalna razlaga: vse slabši pogoji, v katerih deluje zunajinstitucionalna scena ... še sama sem bila presenečena ob ugotovitvi, da sem v tekmovalni program vključila – z eno samo izjemo in če odmislim koproducente – le uprizoritve institucionalnih gledališč.

A naj se na kratko ustavim pri izboru tekmovalnega programa: tržaška Goga me je pritegnila s svojim svobodnim, sproščenim, že kar nekoliko nesramno nespoštljivim odnosom do tradicije uprizarjanja tega kanonskega slovenskega dramskega besedila – dodajanje teksta, črtanje likov, dva igralca, ki prehajata med vlogami, kršenje žanra (iz besedila, ki ga običajno uprizarjajo v moreči atmosferi, so naredili groteskno komedijo, ki se spogleduje z musicalom); Tarzan (SNG Drama Ljubljana) – dobro narejena, učinkovita, duhovita krstna izvedba za Grumovo nagrado nominiranega dramskega besedila (2015) z izvrstnimi igralskim kreacijami; Butnskala (PG Kranj in SMG) – zanimiv primer prenosa besedila iz drugega medija (razen na radiu so ga pred odrsko postavitvijo upodobili tudi na filmu in v stripu), hkrati pa izziv uprizarjanja teksta, ki ima pri določeni generaciji status kultnega, v povsem drugačni družbenopolitični realnosti kot ob njegovem nastanku; Republika Slovenija (SMG in Maska Ljubljana) – dokumentarno gledališče, ki reže v še nedorečeno/še neuzgodovinjeno slovensko politično stvarnost, ter sooča igralce, resnične politične osebnosti in avtentičnega pričevalca; Mi, evropski mrliči (SMG) – po eni strani parafraza gledališča oziroma dramatike neke druge dobe, mešanje ludizma in politične neporektnosti (kako daleč gremo, kdaj je preveč, koliko aktualizmov si uprizoritev še sme dopustiti ...), uprizoritev, ki je razdelila slovensko kulturno javnost; Ich kann nicht anders (Beton Ltd., produkcija zavoda Bunker) – kje smo, mi, posamezniki, umetniki, intelektualci, smo zmožni dejanj ali pa smo v svojem bistvu le sodobna različica salonskih levov, ki impotentno in brez pravega odmeva razglabljamo stvarnost sveta ... nemoč, podana v prepričljivih igralskih kreacijah; Plovemo (APT) – izvedbeno zahtevna, interpretativno intenzivna in natančno dodelana dramsko-koreografska variacija Smoleta, ob kateri se izprašamo, kam plovemo, kdo nas vodi, kako trdno smo zasidrani v lastna prepričanja in kdaj se vanje prikrade dvom; Svetovalec, Katalog burlesknih dialogov (MGL) – drzna, celovita, režijsko domišljena in domišljijska, igralsko razigrana krstna izvedba dramskega prvenca Mileta Koruna.

Izbor spremljevalnega programa Tedna slovenske drame sem zasnovala z mislijo, da se (slovensko) gledališče nahaja na točki, ko se bo moralo znova preizprašati, se izviti iz stereotipov, poiskati nove forme. In morda je ena od novih oblik vrnitev h gledališču igralca, njegovi tesni povezanosti z gledalcem, k preprostemu, a dovršenemu pripovedovanju, vrnitev k zgodbi.

V spremljevalni program sem uvrstila predstave, ki jih zaznamujejo prepričljivo podajanje »zgodbe«, intimen, že kar zaupen odnos med odrom in avditorijem, nastopajočim in občinstvom, vrnitev k izčiščeni, preprosti formi gledališča, k njegovi biti. Pet uprizoritev vsaka po svoje pripoveduje/interpretira/odseva/kreira svet in vse imajo komorni značaj: avtorski projekt Nikita. Rojena 1985 (Gledališče Glej) skozi udarno, angažirano interpretacijo raziskuje naš (in igralkin) odnos do avtoritet oziroma do sistema, ki usmerja posameznika v avtomatsko izpolnjevanje ukazov, v svet eichmannovske »banalnosti zla«; predstava Kje sem ostala (KUD Transformator in koproducenti), prvi slovenski gledališki projekt, ki je zbiral sredstva preko Kickstarterja, se tenkočutno, preprosto, s človeško toplino loteva še vedno nekoliko tabuizirane teme, demence; Naj gre vse v π ali kako sem si zapolnil 3141 decimalk (AGRFT in Zavod k.g.) – hitra, duhovita, z igralskim erosom odigrana magistrska predstava Nika Škrleca; Srečanje (AGRFT), prav tako magistrska predstava – pripovedovalka Nataša Keser s slovensko ljudsko zgodbo o Tolovaju Mataju nagovarja odraslega gledalca, hkrati pa pripoveduje tudi o razmerju med pripovedovalcem in pripovedjo; Mefisto (Maska v koprodukciji z Mini teatrom idr.), duhovita, iskriva, izzivalna variacija na prastaro temo, prepletena z aktualnostmi in banalnostmi iz naše stvarnosti – igra za dva igralca in klopco.

Mag. Tea Rogelj,
selektorica tekmovalnega in spremljevalnega programa
47. tedna slovenske drame

V Ljubljani, 24. januarja 2017