Legenda
Največ denarja se v mesto Antwerpen steka skozi veliko pristanišče, ki je drugo največje v Evropi, takoj za Rotterdamom. Mesto pa se ne nahaja ob morju, kot bi morda sprva pomislili, pač pa ob velikem ustju reke Scheldt. Trgovsko obarvana je tudi legenda o nastanku imena mesta Antwerpen. Kjer danes stoji mesto, je včasih vladal močno požrešen velikan. Na srečo ni jedel ljudi, pač pa je bil bolj lačen njihovega denarja. Postavil se je ob vhod v pristanišče in od vsakega trgovskega potnika pobiral precej visoke davke. Mnogi so se mu poskusili upreti, a so vsi nesrečno končali nekje na Finskem ali pa v Angliji, kamor jih je pač v svoji jezi zalučal.
Nekega dne pa se je s svojo skromno trgovsko barko v pristanišče namenil preprost mladenič po imenu Bravo. Verjetno je bil najmlajši od treh sinov revnega mlinarja iz Valonije, a tega ne vem zagotovo. Velikan ga je pri vhodu ustavil in od njega zahteval kar zajetno vsoto zlatnikov. Mladenič je že slišal za tega velikana, a se ga ni prav nič ustrašil. Rekel mu je: »Prav, ti požrešni velikan, kar stegni svoje lepljive dlani do moje barke in zlato se bo na tvojo kožo prilepilo kar samo od sebe.« Velikanu so se zasvetile oči. Pomislil je, da tako velikih dlani, kot jih ima on, nima nihče drug daleč naokoli, in se bo na njih prilepilo ogromno cekinov. Iztegnil je roko in prav v trenutku, ko se je dotaknil fantičeve barke, je ta izza pasu potegnil izjemno oster žepni nož in mu roko pri zapestju odsekal. Velikanov gromki jok se je raztresel po celi belgijski ravnini. Pogumni Bravo je zadel žebljiček na glavico, saj je bila dlan velikanova edina šibka točka. Z velikimi koraki, ki so stresali celo deželo, je velikan za vedno zapustil mesto ob reki.
Tako je Bravo postal heroj, mesto pa je dobilo ime Antwerpen: hand + werpen. »H« je skozi leta izgovorjave postal nem, »werpen« pa po flamsko pomeni vreči. Še danes se najdejo iskalci resnice, ki pod rečno gladino iščejo ogromno velikanovo roko, vendar je do sedaj še ni našel nihče. Verjetno se je v želji po zaslužku odpravila kam drugam ali pa so jo pojedle ribe.
Vsakdan
Samo mesto in arhitektura Antwerpna je res precej pravljična. In ko iz zvonika gotske katedrale v centru mesta zadoni renesančna melodija, po kateri domačini nastavijo svoje ure, se ti pred očmi narišejo podobe dvornih plesov, urejeno vrtenje v parih in že vidiš svojo Pepelko.
Na realnih tleh pa izkušnje niso več tako zelo lepe. Pogosto opazim precejšnjo nestrpnost do priseljencev, ki z vnosom svoje kulture »uničujejo« red države, ki se je zanj močno borila in ga gradi že skoraj 300 let. Imajo veliko in močno židovsko četrt, kjer ljudje še vedno živijo zelo strogo po pravilih svoje religije. Tam ne vozijo tramvaji in avtobusi, saj jih ortodoksni židje ne uporabljajo. Na drugi strani imaš četrt z močnim pridihom bližnjega vzhoda. V barih se kadijo šiše, na ulicah se prodaja sadje. Spet v drugem delu mesta imajo ulico transvestitov in gejev, kitajsko ulico in črnsko četrt. Pomotoma lahko zaideš tudi v »red light district«, ki v tem mestu ni turistična atrakcija, pa je zato večji in bolj pristen od tistega v Amsterdamu. Ob vsej tej raznolikosti ras in načinov življenja bi pričakovala veliko tolerantnost prebivalcev, vendar pa sem se kot tujka pogosto počutila ogroženo.
Prav lahko se ti zgodi, da se sredi noči, ko iščeš s kolesom pravo pot domov, nate spravi nek poslovnež v črnem plašču in te neusmiljeno nadere, da se je tu prepovedano voziti po pločniku in da se moraš takoj spraviti na drugo stran ceste. Čeprav sem vozila počasi in iskala pravo pot, ni upošteval niti dejstva, da sem tujka, to ga je le še bolj razjezilo. Seveda, red mora biti. Ali pa ko ti knjižničar ne želi odgovoriti na zastavljeno vprašanje, zato ker ga postaviš 15 minut pred začetkom njegovega delovnega časa. Naj omenim še to, da se uporaba stranišča čisto povsod plačuje. In čeprav ti bo natakarica dovolila uporabo brez plačila, bo morda k tebi pristopil gost lokala in od tebe zahteval, da kljub njenemu dovoljenju vseeno plačaš. Ob tem pa dobiš razlago, da ima mesto posebne davke za uporabo stranišča, ki jih moramo vsi plačevati in spoštovati. Seveda.
Morda pa tisti zlobni velikan iz pristanišča le ni izginil v neznano, pač pa se je kot ogledalo Snežne kraljice razbil in se naselil v očeh prebivalcev tega čarobnega mesta.