Kaj se je na akademiji spremenilo od takrat, ko ste bili tukaj študent, do danes, ko ste profesor?
Predvsem bi izpostavil dva trenutka. Eden je verjetno širši in javnosti bolj prezenten, drugi pa manj. Prvi je uvedba bolonjskega študijskega programa, ker je to bila zakonska obveza. »Bolonja« ima seveda dobre in slabe lastnosti. Rekli smo si, da jo bomo izkoristili za to, da poskusimo prenoviti »stare« programe, predvsem to, kar se je v teh starih programih spremenilo na področju uprizoritvenih umetnosti. Ko smo začeli pripravljati program, smo naredili tudi anketo med študenti, česa si oni želijo. Zato se je vpeljala angleščina kot izbirni predmet, ker so študentje rekli, da bi se želeli izpopolnjevati v tej smeri. V tretjem in četrtem letniku smo uvedli lutkarstvo, ki je bilo prej zapostavljeno, imamo tudi idejo, da bi to postala samostojna smer. A dokler ne pridemo v nove prostore, je to nemogoče.
Druga stvar pa je širši javnosti morda manj znana, in sicer to, da je v dveh ali treh letih odšla v pokoj generacija profesorjev, ki je dolgo krojila usodo in program šole. Tu mislim na profesorja Jovanovića, profesorja Koruna, profesorja Mlakarja, profesorico Hočevarjevo. S tem je odšla ena zelo močna generacija ljudi in to v zelo kratkem in strnjenem času. Kader se je zelo pomladil, razširjamo krog sodelavcev, letos nam je recimo prišel pomagat režiser Janez Pipan … Začeli smo tudi z drugostopenjskimi bolonjskimi programi.
Ko sem doštudiral in se vrnil kot profesor, je bilo najbolj zanimivo, da sem nenadoma postal kolega s profesorji, ki so me učili. Šele pred kratkim pa se je zgodil generacijski prelom in po vseh katedrah smo dobili okrepitve.
Študij na akademiji se razlikuje od ostalih študijev, tukaj predvsem mislim na pedagoški proces, na odnose med profesorji in študenti, ki so manj formalni, vse je bolj sproščeno. Zakaj mislite, da je tako?
Včasih je bilo morda res bolj klasično, zdaj je bolj sproščeno. A se mi zdi, da tudi skoz neko distanco, če lahko pogojno uporabim ta izraz, študij pri nas ni klasičen v smislu profesor – študent, ampak bolj kot mentor – študent. Konec koncev vzgajamo svoje sodelavce, s katerimi bomo skupaj pri predstavah, stremeli k istemu cilju, postali bomo tesni sodelavci. Študij je priprava na to. Jaz sem tukaj zato, ker recimo neko določeno področje bolj obvladam in lahko s tem pomagam študentom.
Sprejemni izpiti predvsem za igralce slovijo kot zelo stresni in naporni, a redko kdaj vprašamo komisijo, kako se počuti skozi teh nekaj dni.
Deset dni trajajo, od jutra do večera. Vsi smo dali to skozi, tudi profesorji so nekoč naredili te izpite in zato vemo, da je to najhujši stres in si jih zapomniš za celo življenje. Tudi jaz se jih spomnim, točno vem, kaj so me vprašali 25 let nazaj. Razumemo ta strah, to grozo kandidatov. Ves čas pa se trudimo, da smo od prvega do zadnjega kandidata enako skoncentrirani in objektivni, zato imamo tudi tako veliko komisijo (14 članov, op. a.). To ni matematično področje, kjer je lahko ugotoviti, ali si prav izračunal ali ne. Zato so te komisije velike, da lahko skozi neko diskusijo in opažanja pridemo do zaključkov, kdo je primeren za ta študij in kdo ne. To je zelo naporen del in menim, da vsi profesorji z zelo veliko odgovornostjo pristopajo k temu. Zelo razumemo zadrege in treme kandidatov.
Zaradi tako velikega števila kandidatov in malo časa, ki ga imamo na razpolago, ne moremo ljudi bolj pripraviti k temu, da to ni tak »bav bav«, da vse, kar jih sprašujemo ni zato, ker bi se hoteli iz nekoga norčevati, ampak iščemo neke potenciale, iščemo neke skrite plasti, ki so včasih iz različnih vzrokov prikrite in jih morda niti kandidat sam ne pozna, mi pa želimo, da jih pokaže.
Sedaj teče deseto leto vašega poučevanja na akademiji. Urnik je raztresen, tudi naporen. Koliko časa vam pri tem ostane za vaše lastno igralsko udejstvovanje?
Ostane. Na začetku je bilo težje, ker je bilo kljub temu, da sem se pripravil, težko, sčasoma pa je postalo lažje. Vsaj del področja, ki ga pokrivam (jezik in govor, op. a.), recimo pravorečna pravila, se ne spreminja hitro. Imam tudi srečo, da je od lanskega leta na katedri asistentka magistrica Alida Bevk in si delo razdeliva.
Po drugi strani pa so študentje izredno tolerantni, jih moram pohvaliti. Če imam kakšno predstavo pa mora predavanje zaradi tega odpasti, poiščemo nadomestni termin. Zelo hitro »zaštekajo«, kakšen je poklic, kako to izgleda, kako je treba delati, da se je včasih treba prilagajati. Ko se bližajo produkcije, se vse zgosti, predavanja so tudi čez vikend. Nekaj že lahko sam kombiniraš, lahko se zmeniš tudi v teatru, kjer delaš, da te na kakšni vaji ni. Da se prekrmariti skozi.
Katera gledališka vloga pa vam je ostala v najboljšem spominu, vam je (bila) najbolj zanimiva, najljubša?
Nekatere od njih so glavne, nekatere tudi ne. Zadnja od velikih vlog, ki mi je ostala v spominu, je bila v mariborski Drami, v predstavi Severni sij, ki jo je režiral Mile Korun. Zelo me je notranje vznemirila, obsedla, ogromno sem se z njo ukvarjal. Istočasno sem igral psihiatra in patologa, ki je obseden z oblikami lobanj, kako te vplivajo na človekovo psiho.
Predvsem bi izpostavil dva trenutka. Eden je verjetno širši in javnosti bolj prezenten, drugi pa manj. Prvi je uvedba bolonjskega študijskega programa, ker je to bila zakonska obveza. »Bolonja« ima seveda dobre in slabe lastnosti. Rekli smo si, da jo bomo izkoristili za to, da poskusimo prenoviti »stare« programe, predvsem to, kar se je v teh starih programih spremenilo na področju uprizoritvenih umetnosti. Ko smo začeli pripravljati program, smo naredili tudi anketo med študenti, česa si oni želijo. Zato se je vpeljala angleščina kot izbirni predmet, ker so študentje rekli, da bi se želeli izpopolnjevati v tej smeri. V tretjem in četrtem letniku smo uvedli lutkarstvo, ki je bilo prej zapostavljeno, imamo tudi idejo, da bi to postala samostojna smer. A dokler ne pridemo v nove prostore, je to nemogoče.
Druga stvar pa je širši javnosti morda manj znana, in sicer to, da je v dveh ali treh letih odšla v pokoj generacija profesorjev, ki je dolgo krojila usodo in program šole. Tu mislim na profesorja Jovanovića, profesorja Koruna, profesorja Mlakarja, profesorico Hočevarjevo. S tem je odšla ena zelo močna generacija ljudi in to v zelo kratkem in strnjenem času. Kader se je zelo pomladil, razširjamo krog sodelavcev, letos nam je recimo prišel pomagat režiser Janez Pipan … Začeli smo tudi z drugostopenjskimi bolonjskimi programi.
Ko sem doštudiral in se vrnil kot profesor, je bilo najbolj zanimivo, da sem nenadoma postal kolega s profesorji, ki so me učili. Šele pred kratkim pa se je zgodil generacijski prelom in po vseh katedrah smo dobili okrepitve.
Študij na akademiji se razlikuje od ostalih študijev, tukaj predvsem mislim na pedagoški proces, na odnose med profesorji in študenti, ki so manj formalni, vse je bolj sproščeno. Zakaj mislite, da je tako?
Včasih je bilo morda res bolj klasično, zdaj je bolj sproščeno. A se mi zdi, da tudi skoz neko distanco, če lahko pogojno uporabim ta izraz, študij pri nas ni klasičen v smislu profesor – študent, ampak bolj kot mentor – študent. Konec koncev vzgajamo svoje sodelavce, s katerimi bomo skupaj pri predstavah, stremeli k istemu cilju, postali bomo tesni sodelavci. Študij je priprava na to. Jaz sem tukaj zato, ker recimo neko določeno področje bolj obvladam in lahko s tem pomagam študentom.
Sprejemni izpiti predvsem za igralce slovijo kot zelo stresni in naporni, a redko kdaj vprašamo komisijo, kako se počuti skozi teh nekaj dni.
Deset dni trajajo, od jutra do večera. Vsi smo dali to skozi, tudi profesorji so nekoč naredili te izpite in zato vemo, da je to najhujši stres in si jih zapomniš za celo življenje. Tudi jaz se jih spomnim, točno vem, kaj so me vprašali 25 let nazaj. Razumemo ta strah, to grozo kandidatov. Ves čas pa se trudimo, da smo od prvega do zadnjega kandidata enako skoncentrirani in objektivni, zato imamo tudi tako veliko komisijo (14 članov, op. a.). To ni matematično področje, kjer je lahko ugotoviti, ali si prav izračunal ali ne. Zato so te komisije velike, da lahko skozi neko diskusijo in opažanja pridemo do zaključkov, kdo je primeren za ta študij in kdo ne. To je zelo naporen del in menim, da vsi profesorji z zelo veliko odgovornostjo pristopajo k temu. Zelo razumemo zadrege in treme kandidatov.
Zaradi tako velikega števila kandidatov in malo časa, ki ga imamo na razpolago, ne moremo ljudi bolj pripraviti k temu, da to ni tak »bav bav«, da vse, kar jih sprašujemo ni zato, ker bi se hoteli iz nekoga norčevati, ampak iščemo neke potenciale, iščemo neke skrite plasti, ki so včasih iz različnih vzrokov prikrite in jih morda niti kandidat sam ne pozna, mi pa želimo, da jih pokaže.
Sedaj teče deseto leto vašega poučevanja na akademiji. Urnik je raztresen, tudi naporen. Koliko časa vam pri tem ostane za vaše lastno igralsko udejstvovanje?
Ostane. Na začetku je bilo težje, ker je bilo kljub temu, da sem se pripravil, težko, sčasoma pa je postalo lažje. Vsaj del področja, ki ga pokrivam (jezik in govor, op. a.), recimo pravorečna pravila, se ne spreminja hitro. Imam tudi srečo, da je od lanskega leta na katedri asistentka magistrica Alida Bevk in si delo razdeliva.
Po drugi strani pa so študentje izredno tolerantni, jih moram pohvaliti. Če imam kakšno predstavo pa mora predavanje zaradi tega odpasti, poiščemo nadomestni termin. Zelo hitro »zaštekajo«, kakšen je poklic, kako to izgleda, kako je treba delati, da se je včasih treba prilagajati. Ko se bližajo produkcije, se vse zgosti, predavanja so tudi čez vikend. Nekaj že lahko sam kombiniraš, lahko se zmeniš tudi v teatru, kjer delaš, da te na kakšni vaji ni. Da se prekrmariti skozi.
Katera gledališka vloga pa vam je ostala v najboljšem spominu, vam je (bila) najbolj zanimiva, najljubša?
Nekatere od njih so glavne, nekatere tudi ne. Zadnja od velikih vlog, ki mi je ostala v spominu, je bila v mariborski Drami, v predstavi Severni sij, ki jo je režiral Mile Korun. Zelo me je notranje vznemirila, obsedla, ogromno sem se z njo ukvarjal. Istočasno sem igral psihiatra in patologa, ki je obseden z oblikami lobanj, kako te vplivajo na človekovo psiho.
Precej časa nazaj sem igral Higginsa v Pigmalionu, ki ga je režiral pokojni Franci Križaj. Bilo je nenavadno, večinoma se uprizoritve tega besedila držijo napotka, da je to starejši profesor, jaz pa sem imel takrat 30 let. Ni bilo več odnosa starejši moški – mlajša deklica, ampak je šlo za medvrstniški odnos. Zelo se spomnim tudi Strahov, režiral jih je Dušan Mlakar, prav tako v celjskem gledališču. V Celju sem bil sedem let v službi, preden sem prišel na akademijo.
V dobrem spominu imam tudi predstavo, ki smo jo pred kratkim delali z Živadinovom, igrali smo Marlowa. To je bilo lansko leto. Nepozabno delo in mislim, da smo tudi naredili zelo dobro predstavo in zelo rad sem jo igral.
Zadnja leta se veliko ukvarjam z otroškimi predstavami, morda, ker nimam otrok pa je to nekakšna sublimacija (smeh).
Kadarkoli vas srečam na hodniku, na predavanju ali v okolici šole, ste nasmejani, polni humorja, vedno imate pri roki kakšno šalo, tudi pri študentih ste zelo priljubljeni. Niste »profesor Gubenšek«, ampak kar Gubi. Sprašujem malo za šalo, ampak me res zanima: nimate nikoli slabega dneva, ko si rečete, »naj gre vse nekam!«?
Oh, seveda. Znam biti zelo pasji, tudi do študentov. Vsi ga kdaj »pobiksamo« v življenju, tako jaz kot študentje. In sem se že drl na študente, ampak nikoli ni bilo zamere, ker so vedeli zakaj se derem, vedeli so, da so ga »pobiksali« in da je treba to popraviti. Jim kar direktno rečem: »Tako neumno preprosta stvar je, ti pa vse zafrkneš.«
Seveda sem kdaj tudi »depresiven«. Po drugi strani pa imam ta poklic rad in ga jemljem zelo profesionalno. Moj nasmešek ni zlagan, ampak študentje niso tukaj, da bi poslušali privatne težave. Radi imajo gledališče in bi se radi nekaj naučili, jaz sem tukaj, ker imam rad gledališče in bi rad nekaj naučil. In ko začneš delati, pozabiš na težave doma in si vedno nasmejan. In res, res imam rad ta poklic.