Zadnja premiera Slovenskega mladinskega gledališča v sezoni 2009/2010
VAMPIR
Po pesnitvi Marine Cvetajeve Mladenič
- Režija: Ivica Buljan
- Prevod besedila za potrebe predstave: Ivana Jurković
- Dramaturgija: Zlatko Wurzberg
- Koreografija: Tanja Zgonc
- Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
- Scenografija: Slaven Tolj
- Kostumografija: Ana Savić Gecan
- Asistent režije: Robert Waltl
- Lektorica: Mateja Dremelj
Igrajo
- Primož Bezjak - Mladenič
- Neda R. Bric – Mati
- Olga Kacjan – Barinov sluga
- Uroš Kaurin - Bratec, Barin
- Janja Majzelj – Marusja
- Ivan Peternelj – Pripovedovalec, Duhovnik
- in Vaščani, Gostje, Berači
Premiera: 19. maj 2010, Zgornja dvorana SMG
Slovensko mladinsko gledališče se z zadnjo premiero v letošnji sezoni predstavlja z dramatizacijo pesnitve Mladenič, ki jo je Marina Cvetajeva napisala leta 1922. Pesnitev je nastala po motivih ruske ljudske pravljice o vampirju, ki ga njegova mlada zaročenka zaloti, ko žre mrliča. Pesnitev je sprva napisala v ruščini in jo kasneje sama prevedla v francoščino, pri čemer se je s prevodom spremenila tudi njena tematizacija vampirske ljubezni.
Naslov izvorne predloge je bil Mladenič, vendar so ga ustvarjalci za potrebe tokratne uprizoritve spremenili v Vampirja in s tem postali bolj atraktivni širši množici, ki zadnje čase trpi za skorajda nekakšno vampiromanijo.
Cvetajeva je s svojo pesnitvijo prehitela svoje sodobnike, saj je namesto tradicionalnega razumevanja vampirja, ki živi ločeno od ljudi in prinaša zgolj smrt, liku vampirja dodala še drugo komponento: eros. Ravno tovrstni eros-thanatos vampirji so tisti, ki so pred kratkim izrazito vstopili v pop kulturo (npr. serija Somrak).
Druga pomembna novost, ki jo tekst prinaša je odsotnost klasičnih likov. Kot posledica tega je v dramatizaciji »odsotnost dramskega telesa kot lika, ostal pa je glas, v svojevrstnem proto- ali postbeckettovskem izrazu«, kot v gledališkem listu ugotavlja dramaturg predstave Zlatko Wurzberg.
Glede na neklasične vloge je bilo delo oteženo tudi igralcem, saj niso razvijali svojih vlog kot kompleksnih psiholoških celot, ampak so se gibali na meji med poezijo in dramatiko. Svoje igralske deleže so glede na zahtevne razmere izvrstno opravili, še posebej je izstopal Primož Bezjak (Mladenič), ki je s svojo prezenco obvladal tako 'lik' kot prostor. S svojim izgledom (pri čemer velja izpostaviti njegovo svojevrstno frizuro) in igralsko tehniko je namreč povsem naravno deloval kot vampir. Drugi igralci so njegov nastop dobro podkrepili, vendar zaradi narave samega teksta niti niso imeli toliko manevrskega prostora, da bi s svojo igro pustili poseben pečat.
Režiser si je uprizoritev zamislil v dveh delih. Prvi del je bil folklorno obarvan, drugi del pa je bil bolj modernistične narave. V prvem delu je posebej izstopala izjemna koreografija Tatjane Zgonc in glasba Mitje Vrhovnik Smrekarja. Igralci so se izkazali kot dobri plesalci, saj so imeli zelo usklajene gibe, poleg tega pa so izvajali tudi fizično kar precej zahtevne elemente. Mladenič (Primož Bezjak) je srce mlade Marusje (Janja Majzelj) osvajal s svojim plesom, zato se je temu primerno tudi najbolj izkazal.
Kljub temu da je bila predstava zasnovana kot nekakšna ljudska folkora, skorajda ritual, je režiserju s tem vseeno uspelo doseči močan suspenz in srhljivost z občasnimi komičnimi trenutki.
K srhljivosti in suspenzu je prispevala tudi glasba (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki je spominjala na rusko ljudsko, in je v predstavo vnašala živahen tempo.
Kreativnost kostumografke Ane Savić Gecan je do posebnega izraza prišla v drugem, nefolklornem delu. V obeh delih je vzpostavljala kontrast med nasprotujočimi skupinami likov, na čemer je tudi sicer temeljila celotna uprizoritev. V prvem delu je bil vampir Mladenič oblečen v rdečo, ostali pa so nosili v narodne noše, ki so temeljile na beli barvi. Prav tako je kontrast vzpostavila tudi v drugem delu. Par, Barin (Uroš Kaurin) in Marusja (Janja Majzelj), je bil oblečen v nedolžno belo barvo, vsi ostali gostje pa v groba temna oblačila. Izpostaviti velja npr. kostume za Barinovega slugo (Olga Kacjan), vaščane, goste in berače (Ivan Peternelj, Neda R. Bric, Primož Bezjak).
Kot omenjeno je uprizoritev temeljila na vzpostavljanju nasprotij. Poleg že omenjenih nasprotnih likov (vampir-ljudstvo, nedolžen par-gostje) so prisotna tudi druga nasprotja, npr. nasprotje med ljubeznijo in smrtjo, poželenjem in strahom, užitek in bolečina. Posebej se to vidi pri Marusji, za katero sta bolečina in užitek edini možni izbiri. Da bi podaljšala svoj užitek z vampirjem, je pristala celo na smrt. Tudi po smrti se njena zgodba ponovi: ko jo duhovnik skuša rešiti, skozi njegova usta zasliši nek drug glas, glas vampirja, s katerim na koncu blažena odide v večno pogubo. Zopet torej izbere bolečino zavoljo daljšega užitka. Uprizoritev je skozi srhljivost na srečo prinesla predvsem užitek.
Povezave: