Spremljanje nogometne tekme omogoča gledalcu estetski užitek, določeno estetsko izkušnjo, ki jo lahko skušamo razumeti (tudi) s pomočjo Schopenhauerjeve misli.
Schopenhauerju se kaže svet kot predstava in volja. Predstava vsebuje subjekt in objekt, subjekt spoznava objekte, sam pa ni predmet spoznanja. Objekt je vse, kar pripada svetu.
Volja je notranje bistvo sveta, vsi pojavi pa so njene objektivizacije.
Ideja je volja, ki je postala objekt, ni pa še stopila v prostor, čas in vzročnost.
Tako kot volja tudi ideja ni podvržena načelu razloga, spoznavna je zgolj intuitivno in to le pod pogojem, da je individualnost v subjektu ukinjena.
Do ukinitve individualnosti v subjektu pride ob umetniškem spoznanju oz. ob estetski kontemplaciji. Umetniško spoznanje se nanaša na lepo, pri zrenju lepega pa se nikoli ne sprašujemo zakaj, ampak samo strmimo, prevzeti od lepote. V tem gledanju, čudenju, opazovanju nečesa, kar ne nudi nobenih neposrednih koristi, mnogo lažje kot navaden smrtnik vztraja genij, ki pa je z zrenjem ideje tako zaposlen, da pozablja na svoje individualno življenje. Genij doživlja svet okoli sebe parcialno, to pomeni: Objekt, ki ga zre, iztrga iz konteksta in vidi povečanega, silovitejšega, za vse ostalo pa se ne zmeni in preprosto zanemari. Lastnost genija je tudi nagnjenje k melanholiji: ob intenzivnejši svetlobi je beda sveta še razločnejša. Misel o povezanosti melanholije in nadarjenosti za umetnost nikakor ni nova, saj že Aristotel ugotavlja, da so vsi tisti, ki so postali izjemni v filozofiji, politiki, poeziji ali umetnosti - očitni melanholiki.
Matjaž Pikalo o nogometu:
Trener Janez vidi v nogometu lepoto, popolnost, predaja se nekoristnemu zrenju kompozicij, dvojnih pasov, dolgih podaj, hitrih in kratkih, itd. Nogomet je zanj metafora življenja, odkriva mu ves svet, obenem pa je vse ostalo nepomembno in potisnjeno v ozadje. Osupljiva in moteča v splošnem pristajanju na nestrpnost je njegova melanholija, ki jo režiser predstave podčrtuje v skupnem čakanju trenerja in publike na začetek treninga.
Trener Janez trdi, da ženska ne more razumeti nogometa. Ne vem, če to drži, gotovo veliko žensk nogomet spremlja, navija, igra. Mislim pa, da ženski nogometa preprosto ni potrebno razumeti, saj je zaradi slutnje nasledstva in hrepenenja po otroku že apriori obdarjena s spokojno notranjo gotovostjo, pri moškem pa tukaj zeva praznina. Nekoč jo je osmišljeval s pomočjo jasno določenih dolžnosti in pravic znotraj plemena, danes pa je igrišče eden redkih prostorov, ki še vedno na osnovi jasnih pravil nudi priložnost za junaštvo, preizkušanje lastnih meja, sproščeno merjenje moči, pa tudi zaščitništvo, navezanost, tovarištvo in predvsem sodelovanje z drugimi v imenu skupnega uspeha.
Nogomet se v literaturi privč pojavi nekje okoli leta 1170: V življenjepisu katoliškega nadškofa in mučenika Thomasa Becketa zasledimo precej natančen opis igre, ki spominja na nogomet. Kasneje se omenja redko, če pa že, potem v slabšalnem kontekstu, kot je prisoten tudi v Shakespearovem Kralju Learu in v Komediji zmešnjav. Prvi romani o nogometu nastanejo v Rusiji Osip Mandelštam l. 1913 napiše roman Nogomet, Jurij Oleša l. 1928 Zavist.
V glavnem se tematizira skozi prozo, redkeje v poeziji, kjer pa je potrebno omeniti Pet pesmi o nogometni igri italjianskega pesnika Umberta Sabe. Najplodnješe obdobje nogometa v literaturi nastopi v drugi polovici 20 stoletja, izrazito v 90. letih z generacijo piscev, rojenih po letu 1950, ki jim pripada tudi Brussig.
Boštjan Plesničar o nogometu:
Slovenski literati o nogometu pišejo, ga pa tudi igrajo, saj se lahko pohvalimo celo s slovensko literarno reprezentanco, katere kapetan je Matjaž Pikalo. Z čudovito in najbrž nedosegljivo resnobnostjo se nogometu v esejistiki posveča Marjan Rožanc: Nogometna tekma je neko posebno razpoloženje, pravi, ki omogoča trenutek za preseganje predpisanega aktivističnega fahidiotizma. Modrost tega razpoloženja je v tem, da je človek v svoji igrivosti sam sebi (in bogu) mnogo bližji, kot v resnobnosti, da se prav s svojo igrivostjo odpoveduje instrumentalizaciji svojega bitja. Marjan Rožanc pravi, da se v igrivosti razodeva veličina človeka, ki se je sposoben kljub dnevnim zapovedim prepustiti brezdelju in nekoristnim strastem.
Človek, ki nenehano samo napreduje, mora slej ko prej brez dvoma pasti v krizo, ker možnosti napredovanja pač niso neskončne in tudi ne čisto človeške. Zelo potreben nam je danes kult nedela, kult počasnosti, melanholije, hvalospev lenobi, da ostanemo v sebi vsaj še malo človeški. Brezdelno poležavanje na soncu je vsaj tako koristno in potrebno, kot delo za strojem in prav v lenobi in brezdelju je naš sogovornik Bog, v delovanju in aktivizmu pa skoraj vedno hudič, ki nam prišepetava, da se utegenmo s svojo prizadevnostjo okronati za boga samega.
V tem praznem minevanju, v čakanju na nov trening, na novo igro, v tem razpoloženju, ki si ga trener privošči, je neizmerno močan. Njegov pogled zaradi vztrajanja pri ne-imeti ampak biti ostaja obrnjen k notranjosti in se ne zaganja v iskanje zunanje validacije.
Z igranjem pritrjuje namreč prav temu, da se nobeno življenje ne odvija po vnaprej določenem načrtu, ampak je za vsakogar v vsakem trenutku - kot pri nogometu - možno pravzaprav vse.
Prepustiti se igri pomeni med drugim radostno živeti tudi vsa naša nelagodja in se odpovedati poveličevanju naših malih privatnosti.
Povezave: