V do tedaj neznani obliki ogljika “fulerenu“ so ogljikovi atomi vezani v zaključene simetrične kletke. Število ogljikov v teh kletkah je zelo različno, najpogostejša oblika fulerenov pa ima 60 atomov, vezanih v simetrično molekulo, in spominja na nogometno žogo. Ogljikovi atomi so kot pri nogometni žogi razporejeni v 20 heksagonalnih obročev in 12 pentagonalnih obročev.
Ime fuleren izvira iz imena ameriškega ekscentričnega arhitekta Buckminstra Fullerja, ki je pogosto konstruiral stekleno-jeklene konstrukcije, sestavljene iz šestkotnikov in petkotnikov v obliki poliedrov. Najbolj znana stavba te vrste je bila narejena za svetovno razstavo v Montrealu. Harold Kroto, ki je bil znan po svojem zanimanju za arhitekturo in likovno umetnost ter se je kot mladenič celo preživljal z industrijskim oblikovanjem, je bil velik Fullerjev občudovalec. Odkritje fulerena C60 je tako lep primer dopolnjevanja geometrije, intuicije, umetnosti, teoretičnih metod kvantne kemije in eksperimentov.
Danes so fulereni že povsem vsakdanje spojine, ki jih je mogoče kupiti pri kataloških prodajalcih kemičnih spojin. Imajo številne zelo zanimive lastnosti, npr. da z vrinjenimi atomi alkalnih spojin postanejo superprevodniki, iz njih je mogoče napraviti feromagnet, obetavni pa so na področju farmacije kot podlaga za zdravila.
Med svetovnim nogometnim prvenstvom v Franciji je FIFA ugotovila, da znanstveniki uporabljajo obliko molekule C60 za oglaševanje svoje konference v Montpellieru. Ker je seveda osnova za obliko molekule C60 ravno tako prisekani ikozaeder, kot je nogometna žoga, so trdili, da kršijo avtorske pravice. Le dolgotrajna pregovarjanja znanstvenikov in pravnikov, ki so zastopali nogometno federacijo, so preprečila tožbo na sodišču. Dejstvo, da je prisekani ikozaeder omenjen kot eno od trinajstih teles, ki jih je opisal Arhimed v Pappusovem spisu iz 4. stoletja pred našim štetjem, je verjetno pripomoglo, da so pravniki odnehali.
Prof. dr. Dragan Mihailović, vodja Odseka za kompleksne snovi in prodekan na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, je vodja ene izmed najbolj uspešnih skupin na področju naravoslovja in matematičnih ved. V več kot 20. letih svojega delovanja v Sloveniji je v slovensko znanost vpeljal vrsto novih področij kot npr. ultrahitro optično spektroskopijo, eksperimentalne raziskave superprevodnikov, fiziko in kemijo fulerenov, nanolitografijo in drugo. Je redni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko in redno sodeluje z Nobelavci kot sta K.A Muller in A.J.Heeger ter je dobitnik mnogih nagrad vključno z Zoisovo nagrado l. 2002 za vrhunske znanstvene dosežke na področju fizike.
Kot nosilec velikega števila evropskih projektov in vodja Centra odličnosti na področju nanoznanosti in nanotehnologije, ki je sedaj eno njegovih glavnih raziskovalnih področij, je navdušen zagovornik promocije in komercializacije znanstvenih dosežkov ter sodelovanja z industrijo na področju nanotehnologije. O ekipnem duhu in motivaciji v raziskovalni skupini, nanoartu in odkritju fulerenov je povedal naslednje:
Trener: Tudi na Institutu Jožef Stefan znanstveniki, mimogrede: sami profesor doktorji, streljajo: Delce enega proti drugemu. Delce, ki so tako majhni, da praktično obstajajo samo v teoriji. Ne vem, kako se jim reče, ampak mogoče niti nimajo imena. Ampak ti znanstveniki, sami profesor dokotorji, to tudi fotografirajo! Na fotki se celo nekaj vidi, čeprav so dogodki, znanstveniki temu rečejo dogodki, krajši kot da rečeč keks. Nimam pojma, kako jim to rata. Sigurno ni enostavno. Naredit fotko nečesa, kar se ne zgodi, med delci, ki tako rekoč ne obstajajo, pa to ni znala niti Udba. Ampak profesor doktorji ti pa to znajo. Pa ne samo fotke. Oni zdaj najbolj majhne delčke, ki jih praktično sploh ni, tako okrog prinašajo, da se delčki sami sestavijo v večje delčke in potem še v malo večje in ratajo taki mini robotki, podmornice za v kri, za v celice in potem čistijo zrak, zdravijo raka… Kmalu sploh več ne bomo mogli umret! Temu se reče zdaj nanotehnologija.. Ko sem bil jaz mali, je bla v modi Mehanotehnika. No, majo neke čisto male kockice in potem raziskujejo, kako bi jih bilo treba zložit skupaj, da recimo na ledu ne bi bilo več mrzlo. Ali pa da bi lahko dihali pod vodo. Samo potem odpade potapljanje na dah. Ali pa da bi v akvariju skupaj živele sladkovodne in morske ribe. Če bo to šlo tak naprej, bodo dinozavri spet oživeli. Vidite, jaz vem veliko stvari, to vse vidim ponoči na teveju, ne gledam samo svinjarij.
Samo, kaj rata iz takega vrhunskega znanstvenika? Nobeden od njih ne zasluži niti polovico tega, kar zasluži vsak prvoligaški fuzbaler, in vse, kar morjo tile dripci znat, je nabijat žoge v gol, ampak oni seveda niti tega ne znajo.
Tako je to na svetu: nekateri znajo najbolj komplicirane stvari, drugi niti najbolj preprostih. In seveda ti drugi zaslužijo neprimerno več.
Povezave: