A ta nova senzibilnost, ta bolšja spretnost, je obenem tudi vrnitev k tribalizmu, prizivanje izgubljenega časa, ko so naše prednike pred grabežljivci reševale samo noge. Prav v tej regresiji, ki omogoča množici navijačev popolno utopitev v kolektivni ekstazi človeka, bi lahko našli pojasnilo za to, kako da ima nogomet tolikšno aktivacijsko premoč nad drugimi kolektivnimi športi, ki sicer prav tako bistroumno strežejo našima vzajemnima potrebama po tekmovalnosti in sodelovanju. Nogometna tekma je tako simbol, ne le simbol človeške agresivnosti in kolektivnosti, ampak simbol življenja samega, življenja, v katerem so zadetki tako redki, zamujene priložnosti pa tako nevarne.
Zato ni nič čudnega, če ima FIFA več članic od OZN.
Pogovor z ustvarjalci predstave Fuzbal je vse!
Včasih se v samospozabi meja med simbolom in resničnostjo povsem izgubi: tedaj da kokainski kartel likvidirati nesrečnega Escobarja, strelca avtogola na tekmi z ZDA; tedaj organizirane navijaške bande pustošijo po Manchestru; tedaj (ravno zdaj mineva četrt stoletja od tega) se Honduračani na izgubljeno tekmo s Salvadorjem odzovejo s pogromom na salvadorske priseljence, Salvador pa potem bombardira Tegucigalpo.
A vsi ti tragični nesporazumi so le dokaz, da je nogomet mogočen in prepričljiv simbol, simbol, ki zmore povratno učinkovati na resničnost.
Med slovenskimi ustvarjalci javnega mnenja je žal le malo tistih, ki bi kaj dali na nogomet. Slepota za njegove odlike ima pri nas tradicijo, ki ji deloma botruje dejstvo, da so v duhovnem prostoru najbolj opazni pač ljudje, ki stavijo na duhovno in ne na telesno, deloma averzija do 'južnjakov', ki so prevladovali v slovenskem nogometu, najbrž pa tudi retentivnost Slovencev, ki so kolektivno vzgajani v takšnem strahu pred izgubo psihične substance, da hočeš nočeš skoparijo celo pri navijanju.
Škoda. Če bi namreč imeli posluh za nogomet, potem bi morda znali v okvir kompetitivno-kolektivne igre umestiti tudi druge sorodne odnose, predvsem pa tiste, ki so za Slovenijo v tem hipu nadvse pomembni: mednarodne in sosedske odnose. Razumeli bi morda, da je simbioza kočljiva zadeva, prav malo odvisna od izjav in misij dobre volje, veliko več pa od ravnotežja moči.
Slovenija je resda veliko manjša od Italije, vendar pa sta si enaki vsaj v nečem: obe imata nogometno reprezentanco in obe nogometni reprezentanci nastopata v isti kvalifikacijski skupini za evropsko prvenstvo. V začetku septembra se bosta spopadli na naših tleh – v mariborskem Ljudskem vrtu.
Zmaga nad trikratnimi svetovnimi prvaki ne bi bila le prvovrstna senzacija, ki bi odmevala po vsem svetu in torej naredila za promocijo Slovenije neznansko več kot – kot – ah, kot kaka moja knjiga, ki bi jo izdali v ZDA, ampak bi opravila tudi nalogo učinkovite svarilne mimikrije – nekaj takšnega kot rumeno-črni obročki na mušjem zadku. Kateri Italijan bi si po takem porazu še upal govoriti, da sodi Primorska v območje iredente?
Ali so moje besede zgolj prazne želje ali pa se opirajo na realnost, bo pokazala prihodnost. Vsekakor se mi zdi, da smo Slovenci, ki smo v drugi svetovni vojni Italijane že 'namahali', vsaj v tem primeru do neke mere zaščiteni pred psihološkim defetizmom. Seveda pa lahko igralce za vsak primer še dodatno motiviramo in stimuliramo. Slovenska ministrstva navsezadnje razpolagajo z velikimi zneski, namenjenimi za promocijo Slovenije, Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj kot strokovni koordinator vladnega Odbora za promocijo Slovenije pa prav zdaj dovršuje predlog letošnjega programa. Našemu Ministrstvu za zunanje zadeve, ki je najbolj poklicano, da operacionalizira uveljavljanje naših zunanjepolitičnih interesov, torej predlagam, naj med mnoge projekte, ki naj bi ponesli slavo naše države in dežele po svetu – od razstave Plečnikovih kelihov v Vatikanu pa do Iger brez meja na Centralnem stadionu za Bežigradom – nemudoma uvrsti še skorajšnjo simbolno vojno med Slovenijo in Italijo in obljubi našim nogometašem za zmago, bodimo skromni, po 10.000 dem – naša vlada pa naj udarec okrepi še s tem, da z naturalizacijo nemudoma podeli državljanstvo Klitonu Bozgu in Edmondu Dostiju, albanskima strelskima zvezdnikoma pri Mariboru in Olimpiji.
Tako da bomo lahko navijali: 'Dosti! Dosti!' ko bomo v resnici mislili: 'Še! Še!'
Honorar za izdelavo predloga – denar nujno potrebujem za nabavo novih zalog Biokilla – naj se mi, prosim, izplača kar na roko.
Ali na nogo.
Povezave: