Družinski dopust. Pozno jutro sredi julija. Z možem praznih glav in polna lene spokojnosti srkava nevemževečkatero kavo. Potomca se pridno igrata v peskovniku. Nihče nikogar ne pretepa. Ptice pojejo, vojne ni. Sonček prijetno greje in milo pihlja vetrič. Še celo sosedov pes (nevzgojen, kot je lahko le sosedov) se ne prikaže. Idila je popolna. Nenadoma:
Piiip.
Sms. Sporočilo. Samo M. Strelec: 'Beri Tomizzo, Mladoporočenca. Vzemi kot inspiracijo in napiši svojo dramo.'
Trm. Brum Bumf. Hrsk. Bamf. Bamf. (Nekaj se mi dogaja v glavi. Možgani se skušajo postaviti strumno. Oziroma vsaj postaviti. Oziroma vsaj se spraviti v sedeč položaj. Zbuditi, recimo. Iz kome. – Ne gre.)
Zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz.
Sredi noči nenadoma planem pokonci. Tomizza, Tomizza ... Mladoporočenca iz ulice Rossetti. Poslušam, kako se sliši:
mladoporočenca iz ulice Rossetti.
Dobro. Dobro se sliši.
Zbutam prenosnik in se povežem na internet.
Klik ... klik, klik. Tomizza, guglserč.
Naslednje jutro pijem kavo pred knjižnico. Prezgodnja sem, jasno. Neučakana trkam po steklenih vratih: Dobro jutro, rada bi Mladoporočence ... ne, nisem vpisana ... sem samo na dopustu tukaj ... ne, ne bom se ... a se drugače ne da ... samo pogledala bi, ja v redu, se pa bom ... Ne, vpisala se bom. Ne, nisem študentka ... Res se bom vpisala ... Pa če vam pravim! Rada bi se vpisala! Grrrrr! Ne, nisem histerična, samo vpisala bi se rada.
Berem. Čakam, da se začne. No, zgodba pač. Na dvajseti strani je še ni. Na trideseti tudi ne. Popolno razočaranje. Kako se lahko pod tako obetavnim in romantičnim naslovom skriva takšen dolgčas? Deluje bolj kot kak ... hm, dolg uvod v roman? Študija. Podajanje zgodovinskih dejstev. Recimo: ni dialogov. Ko sem bila mala, nikoli nisem marala brati takih knjig. V bistvu jih ne maram brati niti zdaj.
Strelec! Pa kaj naj s tem??? Ga kličem, se mi ne javi. Mu pošljem sms. Nič. Sem ga narobe razumela? Kličem kolega slavista. Tomizza, pravim. Ni dosti znan pri nas, reče. Ni čudno, si mislim. To ni nobena fikcija, to je ena sama ... zgodovina. Mogoče pa sem Strelca narobe razumela, mogoče je mislil kakšne druge Mladoporočence?
Mamma mia ...
Tomizza je bil slovenski publiki predstavljen v drugi polovici osemdesetih let. Leta 1986 je prav z romanom Mladoporočenca iz ulice Rossetti postal prvi dobitnik nagrade vilenica. V Sloveniji je roman v prevodu Majde Capuder izšel že naslednje leto, torej 1987. Prav v januarju 2009 pri Mohorjevi družbi napovedujejo drugi ponatis tega dela.
Prevajalka Majda Capuder je ob pregledu prevoda povedala, da je Tomizza zmeraj znova prevajalski izziv zaradi svojega specifičnega in pogosto nejasnega jezika in sloga.
Fulvio Tomizza se je z romanom Mladoporočenca iz ulice Rossetti želel oddolžiti slovenskemu narodu za vse krivice, ki jih je ta utrpel s strani večinskega naroda.
Nekje v drugi tretjini knjige opazim, da sem med zehanjem pozabila zapreti usta in da sem roko med pretegovanjem pozabila v zraku. Telo imam čudno skrivenčeno, pozabljam dihati in zaradi pomanjkanja kisika nekajkrat skoraj padem v nezavest. In postajam tako nekako ... romantična?
Danica Tomažič me je s svojo radoživostjo popolnoma očarala: Razvajena in prešerna očetova punčka, ki je imela v življenju vsega dovolj. Slišim njen smeh, njeno razigrano mladostno objestnost, s katero omreži vsakogar, ki ga sreča. Nenasitna v svoji želji po drobnih radostih življenja, ki jih vsaka mlada ženska sanja zase. V Stanka se je zaljubila brezglavo in na prvi pogled. Njena razigranost je v tej srečni ljubezenski zvezi "špricnila" do neba. Po dobrem letu znanstva se poročita. V svojem stanovanju (končno proč od mame) se omamljena drug od drugega predajata užitkom ljubezni …
Toda prav ta Danica, ki jo že samo misel na konec zabave spravlja v slabo voljo, nosi v sebi številne bolečine, v katerih je kljub moževi ljubezni zelo sama. V preteklosti je njen mož, ki ji sedaj v svojih številnih pismih že kar klepetavo pripoveduje o neskončnih obzorjih svoje ljubezni, duhovnosti in literature, od nje brezkompromisno in egoistično zahteval odločitev zanj ali za brata. Ali si z mano ali proti meni. Danica je brata zelo ljubila, toda ni si drznila prositi moža, da bi zaradi bratove aretacije datum poroke vendarle prestavili. Pinka Tomažiča so ustrelili 15. decembra zjutraj in Danica se je morala v istem dnevu spopasti z bolečino ob bratovi smrti in z moževim odhodom v jetništvo, pri tem pa je v sebi čutila strašno cenzuro do občutenja bolečine zaradi izgube brata. Kot da morajo vsa njen čustva biti namenjena samo še Stanku. Koliko mu je lahko povedala o vseh ponižanjih, ki jih je doživela, ko je bila sama zaprta? Ob tem velikem pisatelju in poduhovljenem mislecu je vse drugo smelo biti samo sivo in neizrazito.
Mož ji je le redko – naravnost ali med vrsticami – pozabil omeniti, da še ni takšna, kot bi morala biti. Zahteval je, da se posveti introspekciji. Da razmisli, ali je treba toliko trošiti. Ali se mora na tak spogledljiv način kazati v javnosti? Mogoče bi lahko poglobila svojo izobrazbo? In vsak dan molila k angelu varuhu? Tako veliko je bilo vsega, kar naj ona bi, in še več tistega, kar naj ona ne bi. Neustrezna, nezadostna, nepravilna, ne v redu, ne dovolj to in vsekakor preveč tisto. Nepomembna.
Stanko jo v svojih pismih nadzira, popravlja in vzgaja ter nenehno seje v njeno dušo odrevenelost, ki pridno klije in prehaja v cvet in sad: zadušena išče odrešitve v naročju drugega. "Pa saj je vse, kar sem si želela, samo to, da bi najina ljubezen smela biti tudi ne prva, ne zadnja, ne edinstvena, ne zrela, ne prava, ampak preprosto ... ljubezen."
Z vsako črko bolj in bolj me roman vleče vase. Domači me zaman iščejo po hiši in po dvorišču, dokler popolnoma posrkana v žep zgodbe ne začnem cviliti od užitka. Mož mi zagrozi, da me bo oblil z vedrom mrzle vode, če se takoj ne spravim ven. Otroka predlagata, naj pokličemo gasilce, ker pa se njun oče s tem ne strinja, kot sredstvo za priklic iz literarnega astrala predlaga drobno ščipanje.
Ker mi ne preostane drugega, grem kuhat večerjo.
Sredi noči se zdramim in z baterijo pod odejo berem dalje.
Stanko Vuk … Kako usodno šarmantni so moški njegovega kova! Poln visokih moralnih naukov, poln dobrih namenov, razgledan, lep in visok, eleganten, inteligenten, svetovljanski … Stanko Vuk, ki je kot najstnik ukradel svoji sestri Jeli denar in sam prebegnil v Ljubljano. Ki je štiri leta pisal vroča ljubezenska pisma Darinki, potem pa srečal svojo idealno ljubezen: Karmen iz Ločnika. Toda ustalil se je komaj ob premožni Danici Tomažič, ki je bila v marsičem njegovo pravo nasprotje: neizobražena, nerazgledana, zapravljiva, v prepirih prostaška ... Ljubil jo je neizmerno in njegova želja spremeniti, izboljšati jo je bila brez dvoma globoko dobronamerna, ob tem pa nikoli ne uzre svoje superiorne in že kar sadistične drže, s katero jo peha v brezup in ubija njeno radost. Da, pravi ubijalec radosti. Vendar pa – tako kot mu v letu 1941 še ne verjamem in ga malodane mrzim – me leta 1944, ko se vrne iz zapora, presune s človeško globino, ki jo je razvil v nemogočih okoliščinah: tako veliko lažnega je odluščil s sebe. Njegova prva pot na svobodi vodi v cvetličarno: Danici kupi velikanski šopek rož in priloži pisemce z zahvalo, ker ga je zvesto čakala ves ta dolgi čas.
Tistemu, ki ti prinaša rože, pač oprostiš vse. Tako enostavno je to.
Po večerji pri Daničinih starših se mlada zakonca odpravita na svoj dom v ulico Rossetti. Stanko je neučakan, objema jo čez bok in jo privija k sebi. Danica se mu izmika. Ko prideta v stanovanje, ga deklarativno odrine.
Štiri leta je sanjaril o trenutku ponovne združitve. To je bila sanja, ki mu je pomagala preživeti. Sedaj ga je doživel: žena ga je odrinila proč.
Romeo in Julija sestopita z oblakov na trda tla. Med njima zazeva globoka razpoka, ki bi jo – prepričana sem in pri njima, ki jima to ni bilo dano doživeti, globoko verjamem – čas lahko zacelil. Čas navadne ljubezni, ki jo zagovarja Danica. Drobne vsakdanjosti, skupni opravki, banalne malenkosti, ki jih živiš skupaj …
Čas jima ni bil dan.
Roman Mladoporočenci iz ulice Rossetti postane moja inspiracija prav v osebah, ki jih Tomizza izoblikuje zelo živo: način čustvovanja, njihove razpetosti, razhajanja in vračanja, preizpraševanja, upanja, razočaranja, obljube, zlorabe, novi začetki … Večkrat rečem: vse, kar je, je odnos. Vse, kar smo, smo šele z odnosom do drugega. Odnos je zbir tega, kar prineseš ti in kar prinesem jaz. Potem se te najine vsebine malce pomešajo in potem …?
Roman sem brala večkrat in z vsakim novim branjem so bile črke bolj in bolj žive, kot bi dišalo iz njih. Zdaj me je pritegnila Ema v svoji dvojni in trojni naravi, potem Rina, ki je v romanu komaj omenjena, potem Pinko, Pepi, Daničin oče, prodajalec svinjine in kislega zelja, ki je na skrivaj pisal pesmi ...
Prvo delovno srečanje smo imeli Strelec, Marko in jaz v Ljubljani, v Platani na Kongresnem trgu. Lokacija je lepa, Samo pa je govoril tiho in mirno, da so mi ušesa rasla in rasla in kmalu sem bila samo še en sam rdeč bobnič, ena sama debela mečica ...
"Tomizzo predlagam Tamari kot izhodiščno inspiracijo za njeno lastno dramo, ker gre za avtorja, ki se je zelo dobro zavedal multikulturnosti Trsta in pomanjkanja zavesti o bogastvu, ki jo ta multikulturnost lahko nudi. Bil je ustvarjalec, ki se je angažirano zavedal objektivnih realnosti tega območja, in v tej angažiranosti ga čutim zelo blizu. Zdi se mi, da je Tomizza danes, ko so administrativne meje do neke mere ukinjene, ko je pravzaprav uresničeno vse, kar je sanjal, spet zelo aktualen: Potrebujemo razmislek o konstruktivnem načinu sobivanja, o nepogrešljivosti različnosti kot sestavnem delu ene in iste kulture, tisti različnosti, ki jo je Trst tako zelo poln in jo (ravno zato?) tako z dna duše mrzi. Potrebujemo razmislek o soočanju Slovencev v konfliktih znotraj sebe in v razmerju do Italijanov ...
… Želim si, da bi v predstavi o Danici in Stanku srečali ljudi, ki jih poznamo z ulice: partnerje, ljubimce, sosede, sodelavce, prijatelje, kolege in tudi tiste, ki jih ne maramo. Kako lahko živimo skupaj? Preživimo? Preživotarimo? Ali morda celo – ustvarimo neko srečno skupnost? Ne zanima me Trst včeraj, ampak danes ...
Vem, veliko stvari je povezanih s preteklostjo in tudi zame ima ta preteklost v Trstu intimen pomen. Toda ali preteklost ponuja mladim Tržačanom kakšno podlago za razvoj vizije, jih polni z voljo, jih motivira ali pa je zgolj mlinski kamen okoli vratu? Do kakšne mere so stare travme še žive, kje vse so skrite zamere, kako se sedanjost postavlja ob preteklost? Lahko mladi danes sedanjost živijo kaj bolj, kot so jo lahko v svojem času živeli danes zgodovinski in herojski Stanki, Danice, Pinki …?
V katerem jeziku današnja Danica reče ljubim te, ljubim te, ljubim te? Kako ga pošlje k vragu? Reče jebi se ali vafanculo? Je globalizacija že fiksirala fuck off?! Kakšne so danes ljubezenske zgodbe mladih ljudi?
Ne vem, Tamara, kakšne bodo črke, vem pa, da bi rad v tem zaprašenem muzeju, kar Trst v nekih svojih plasteh zagotovo je, skušal premostiti daljave, ki jih namesto bližin ponujamo drug drugemu. Danes potrebujemo bližino: pogovor namesto sms, e-maila. Druženja namesto kratkih telefonskih klicev … Nismo ustvarjeni za tujstva, ustvarjeni smo za doseg roke ..."
Ojej! Še dobro, da je lokacija hrupna, da sem brez svoje krivde kaj preslišala, ker je bilo kar preveč … hm … tehtnega za en dan skupaj.
Ko sem bila majhna, nismo hodili v Trst po kavbojke. Hodili smo v Gorico, na Raštel. In tako sem morala Trst na novo odkriti. Vam povem, kako je: v prometu konfuzno. Ko sem iskala ulico, ki je bila na zemljevidu mesta lepo vrisana, v praksi pa je seveda ni bilo nikjer, sem ob speljevanju v klanec "skurila" sklopko. Možu trdim, da je odbijač vdrt od nekdaj, da smo v bistvu že kupili avto z vdrtim odbijačem in da je bil zato nekoliko cenejši. Popolna in fascinantna zmeda v prometu, kjer se končno počutim suverena: vsi vozimo nekako bolj po občutku.
Včasih se sredi kakšnega večjega križišča kar lepo ustavim, počepnem kot kura in se v miru razgledam naokoli. Poglej, poglej, kam vse je mogoče zaviti. Ena, dva … pet možnosti. S perverznim užitkom maham nazaj, ko mi tisti, ki me uspejo obiti oziroma obvoziti, z vetrobrani na svojih srcih kažejo neke stvari, mi mežikajo, kimajo, žugajo … Potem se odločim, zaprem oči, speljem, "naciljam" in pohodim "gas". Navadno se konča srečno, žal pa v enosmerni ulici. In se pač v napačni smeri odpeljem do naslednjega križišča, konec koncev sem samo ženska in še dobro, da sploh vozim.
Parkiram vedno pri hipodromu. To je ena izmed tistih točk, ki sem jih v Trstu težko našla, ko pa mi je enkrat uspelo, sem v srcu občutila toliko ponosa (in olajšanja), da to zdaj verno obnavljam. In tukaj vedno najdem prostor za svoj oranžni punto. Sumim sicer, da parkiram na mestu, ki je bodisi rezervirano bodisi neprimerno ali prepovedano, kajti vedno, ko se pripeljem, je prosto – ker pa mi do zdaj avta še niso odpeljali, menim, da je strategija pravilna: stopim iz avta, s pogledom strmo uprtim v tla in nato jo, kar me nesejo noge, ucvrem proč, da bi mi ne bi bilo dano zaznati česarkoli takega, kar bi me prisililo avto premakniti in se "sfrustrirati" z bočnim parkiranjem, ki ga ne obvladam niti v Ljubljani, kaj šele v Trstu, kjer so avtomobili parkirani tako blizu drug drugega, da izkusim vso eksistencialno tesnobo že samo ob pogledu na ta dren.
Ljudje so oblečeni v temne, sprane barve, kot da bi tudi potem, ko so se že izpela, pozabili odložiti svoja žalovanja. Mesto smrdi po golobih. Ob dežju v lokalih po tleh posujejo žaganje, da gostom ne bi spodrsnilo. V dveh tednih svojega osvajanja Trsta in izgubljanja v njem mesto osvoji mene: popolnoma in usodno in za zmeraj brezupno zaljubljena: Temnopolti Francozi z utripajočimi plastičnimi paličkami na ulicah, v praznične dekoracije odete izložbe trgovin, buffeti, v katerih nekoristna posedam, burja, ki ji nastavljam lase, receptor, ki mi ob treh ponoči v hotelu kuha čaj, ko osamljena klikam po spletu, če je še kdo kje, ki ne spi. Kupujem gobelinčke za svoje otroke in pošljem možu sms: 'V Trstu me niti ob slabem vremenu ne boli glava ...'
Slovenska manjšina je pred sedemdesetimi leti zaradi notranjega razkola zbolela za kolektivnim rakom, ki je pogoltnil veliko človeškega kapitala. Ta je zelo umanjkal pri krepitvi samozavesti in suverenem uveljavljanju Slovencev na tržaškem področju.
Danes smo še vedno priča brezkončnemu premlevanju travme, ki jo je povzročil omenjeni razkol. Mnogo pozornosti je usmerjene v preteklost, ob tem pa ni prave pozornosti na nekaterih za današnji čas verjetno pomembnejših dejstvih: mladi ljudje se v javnih funkcijah znotraj manjšine angažirajo malo ali nič. Očitno se nobena opcija ne ukvarja dovolj s tem, kar bi lahko bilo za mlade zanimivo, pomembno in perspektivno. Stari junaki ne zmorejo zaupati mladim, prihajajočim, takih nalog, ki bi mlade potegnile, jih navdihovale ali v katerih bi lahko prepoznali smisel, pomemben tudi zanje.
Kljub temu pa so edino mladi tisti, ki s svojo nesramnostjo in brezkompromisno brezbrižnostjo do številnih zgolj navideznosti lahko in morajo reči: To nas ne zanima, to je adijo. Mi hočemo živeti, se ljubiti, se zabavati, odrasti, imeti otroke in gledati naprej, kaj bomo, kako bomo.
V drami Zaljubljeni v smrt je ljubezenska zgodba med Dani in Stankom z vsemi njunimi odnosi do ostalih dramskih oseb v intimo projecirana kolektivna travma.
In pišem prvo repliko:
RINA, slovenska služkinja: Tisto z drevesom ste dobro napisali, veste. 'Drevo. Zeleno. Drevo. Zeleno kot kri, ki v žilah vre in strast budi.' ... Che lepo. Jaz se bom to naučila na pamet in potem bom rožam mojega moža na vrtu pri gospe to recitirala. Vi ste velik pisatelj. Ampak kaj ste mislili s tem, da je zelena?
Barva krvi tržaškega pisatelja Fulvia Tomizze je bila glede na njegove korenine zelo pisana: malo hrvaška, malo slovenska, malo italijanska. Nemara zelena? In skušam zbasati v Strelčev elektronski predal svojo dramo Zaljubljeni v smrt, tako močno inspirirano od Tomizzevih Mladoporočencev.
Naslednje dni si grizem nohte in čakam.
Dopusta je konec. Moj mož stoji pred odprtim praznim prtljažnikom in ocenjuje prostornino, ki je na voljo, ter velikanski kup potovalk, zabojčkov, vrečk in raznoraznih počitniških pripomočkov, ki jih je treba stlačiti v avto. S kotičkom očesa ocenim, da se bo odločil za zalet, ki ga bo podkrepil s kakšno tehtno neslovensko kletvico, in raje se spravim še za trenutek v hišo.
Nekaj si godem v brado in jamram, ko pritiskam "Check Mail", "Check Mail", "Check Mail". Kaj, kaj, kaj …?!
Navsezadnje lahko vzame enega od obeh Partljičevih tekstov, najsi bo Tako srečen bi bil, če bi ti razumela te moje besede (r. Jože Babič, 21. 09. 1990, MGL ) ali Deni me kakor pečat na srce (Boris Kobal, 25. 04. 1991, SNG Drama Ljubljana). Zaradi mene se lahko lotimo dramatizacije Pahorjeve Zatemnitve, kjer je tudi obdelan motiv te tragične ljubezenske zgodbe mirenskega Romea in tržaške Julije. In tako ali tako življenje ni pravično, saj je Partljič napisal že vse, kar bi pisala tudi sama. Bolje, sploh ne dvomim! Če bi jaz bila ministrica za kulturo, bi mu prepovedala … pisati! To je jemanje dela, kruha in navdiha mladim piscem in piskam ...
In nenadoma se v "Inboxu" res pokaže ena prispela pošta:
Tamara,
hvala za tvoj tekst Zaljubljeni v smrt. Vidim ga kot neko izhodiščno ničto točko, v katero je potrebno čim prej spustiti igralca. Se lahko kot avtorica prepustiš do te mere, da besedilo do konca izpiše naš skupni ustvarjalni proces? Ob zgodovinskem kontekstu, v katerem relativno zvesto slediš Tomizzi, bo uprizoritev lovila tržaško zdajšnjo stvarnost.
Lp
Samo M. Strelec.
Alora ben, rečem. In se odpeljemo proti domu.
Utrinki z vaj:
Povezave: