Dromio: “Saj nisem pil, da se vam zdim okrogel,
pa me kot žogo premetavate,
vi tja, on sem: no, dobro, pa me bijte, a da vzdržim,
vsaj z usnjem me obšijte.”
(William Shakespeare, Komedija zmešnjav)
Thomas Brussig je sodobni nemški pisatelj. V slovenski jezik je preveden njegov roman Junaki kot mi. (Beletrina, 1999). Rodil se je leta 1965 v Berlinu, takrat še Vzhodni Nemčiji. Piše romane, dramske tekste in scenarije, s svojim pisanjem se je uveljavil tudi izven Nemčije.
Gojmir Lešnjak - Gojc, slovenski gledališki in filmski igralec, režiser, glasbenik, direktor Kosovelovega doma v Sežani, ikona številnih kultnih televizijskih oddaj (Periskop, TV Poper, Teater Paradižnik, komična nanizanka Naša mala klinika, Muzikajeto), se je rodil leta 1959 v Ljubljani. Ježkov nagrajenec 1999, žlahtni komedijant na Dnevih komedije 2001 in 2007 in vitez dobre volje 2007 je najbolj prepoznaven po oblikovanju in interpretaciji komičnih likov.
Samo M. Strelec. V letih 1992–1995 je vodil gledališko skupino ZATO., iz katere je izšla ponovna profesionalizacija gledališča na Ptuju. V času svojega vodenja Gledališča Ptuj (1997–2001) je bil pobudnik ideje za festival Monodrama, natečaja mlada dramatika ter festivala SKUP. Med letoma 2001–2006 je bil umetniški vodja Drame SNG Maribor. Je eden od ustanoviteljev slovenskega gledališkega portala www.sigledal.org. Aprila 2008 je ustanovil zasebni zavod Novi ZATO., katerega dejavnosti so kultura, izobraževanje in raziskovanje.
Za svoje delo je prejel številne nagrade, v letu 2008 nagrado za najboljšo predstavo v celoti na 15. Fesivalu glumca v Vinkovcih (Hrvaška) za uprizoritev Janus Glowacki Ćetvrta sestra v izvedbi GDK Gavella, Zagreb in nato še nagrado Zlati smeh za najboljšo predstavo na 32. dnevih satire v gledališču Kerempuh v Zagrebu za isto uprizoritev.
Mihael Tosch je dipl. germanist. Za gledališče je prevedel Hueberjevo igro Creeps, sicer pa se ukvarja s komunikologijo.
Tamara Matevc je dipl. literarna komparativistka in filozofinja. Ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu je soustanoviteljica gledališkega portala www.sigledal.org. Zaposlena je na Institutu Jožef Stefan.
Leo Kulaš, slovenski scenograf in kostumograf, je ustvaril več kot sto petdeset kostumografij v dramskih, baletnih in opernih predstavah ter prejel številna priznanja in nagrade. Sodeloval je s Paolom Magellijem, Tomažem Pandurjem, Eduardom Milerjem, Ernestom M. Binderjem, Diegom de Breo, Robertom Ciullijem, François-Michelom Pesentijem, Edwardom Clugom, Samom M. Strelcem in drugimi.
Trener: “Nekaj se pripravlja, točno nad nami.
Ne bo šlo prek, tu se bo zlilo.
Zdaj zdaj bo … na hitro, ampak močno.
Pol pa sonce! In nova ekipa.”
Tamara Matevc
ZA SLADEK SAD JE TREBA ZNAT BIT SOČNO GNIL
Vsako jutro, ko hitim proti službi, na križišču Rumene in Rožne malo postanem. Globoko vdihnem in če začutim v nosnicah vonj pokošene trave, potem vem: vsak hip bo tu. Pogosto se srečava: mali nogometni trener skozi jesensko meglo hiti na igrišče. Rahlo mi pokima in se napoti na jutranjo kavo, da prelista športne rubrike.
Dan za dnem na igrišču prebije neskončne ure. Vidim ga skozi okno pisarne, v kateri obračam papirje s sprednje na hrbtno stran in s hrbtne na sprednjo. Ure in ure. In ure. Tako kot on, le z malo manj srca. Včasih poseda na tribuni in nekaj čečka v svojo majhno beležnico. Ustnice šepetajo kdove kaj. Zazre se nekam daleč daleč, onemi, morda skameni … Je poln bolečine ali spokojnega miru?
Življenje zanj ni kot nogomet, življenje je nogomet, zdaj drama, farsa, burleska, tragedija, performens, računalniška igrica. Polno grobih prekrškov in grdih kung fu brc, pa tudi osupljive lepote, nepozabnih zadetkov in preigravanj, ki jemljejo dih. Prihajajo fantje: cicibani, pionirji, mladinci in člani. Njegov zanos je nalezljiv, radost v mladih srcih špricne do neba, vsak trening je trdo pridelana himna neponovljivosti, nepredvidljivosti in vznemirljivosti. Vonj slačilnic, zvok tušev, sezute kopačke, drgetanja, skrčeni želodci in razbijajoča srca, podrti svetovi in težke tišine ob porazu, izbruhi nekontroliranega veselja ob zmagi, spomini, ki prehajajo v mit ...
Fantje odrastejo in uberejo različne poti. Na svoje sinove prenašajo trenerjev nauk: kako stisniti zobe in prenesti bolečino, zdržati, preseči svoje meje ... Usoda je hotela, da je izgubil svojega najljubšega igralca in to mu je strlo srce. V daljavi grmi, vsak čas se bo ulilo... S kopačko drsa po tepihu trave in se odloča, ali zmore ali ne zmore. Naprej. Cmari se v bedu, ker je melanholičen postanek edina možna strategija za nov začetek. Bolečino jemlje v svoje dlani, jo obrača, s prsti drsi po profilu in se ustavlja. Čaka. Preboleva.
Vem, da živi sam v majhni sobici in kopalnico deli z drugimi stanovalci velike hiše. Včasih ga po ves teden ni na spregled. Potem se zopet pojavi, drobi po ulici proti igrišču, v očeh pa neuničljivi, uporni, nagajivi lesk, neka čista in nora, definitivno pa neuresničljiva ambicija, kar vemo vsi razen njega … Kaj neki mu lahko prinese dan, ki je enak včerajšnjemu in predvčerajšnjemu in tistemu, pred dvajstimi leti?
Na vsakdanjih poteh smo vsi neopazni in nezanimivi mali ljudje. Toda v strasteh, iskanjih smisla, sanjarijah, v predajanju, vztrajanju in preseganju se razkriva veličina kraljev in lepota princesk. Hvala milosti božji za vse anonimne trenerje, tako zaslužne za to, da naši otroci ne potonejo v močvirju apatije, ampak se v njih zaseje in vzbrsti seme radovednosti in entuziazma.
Treba je se borit. Ni druge. Treba je odigrat...do poslednjega diha. Navsezadnje – naj bo to nogomet, ljubezen, vrt in rože ali kuhanje. Važno je samo, da se v trenutku popolnega samo-nadzora upamo strastno prepustiti blaženosti samo-pozabe.
Nogomet je vse! je čakanje na trening. Do začetka je še debela ura. Vsak čas se bo pošteno vlilo. Utrinjajo se mu drobne misli, spomini, ki jih prekinja zanj specifična preprosta a lucidna refleksija življenja. Zmag je malo, porazov veliko. Preboj v višjo ligo je praktično nemogoč, zdrs navzdol pa malodane usojen, logičen in predvidljiv. Padati na dno ni čisto nič težko, gre samo od sebe.
Trener Janez v praznem teku pred novim treningom vrača legitimnost porazom, spodnjim točkam, melanhoniji, nehepinesu, žalosti, bedu, depresiji, neustvarjalnosti, apatiji in vsemu, nad čimer zmajuje spodobni svet. Trener Janez noče ukinjat, niti skrivat, ampak se cmari in paca v lastnem zosu. Kajti zima je predpogoj pomladi, ko začne poganjat in klit in razpirat in cvetet in zoret. Za sladek sad je treba znat bit sočno gnil.
Samo M. Strelec
NOVI ZATO.: Trenutek postoj!
Z Novim Zato. poimenujem silo, v stiku s katero se v praznini lebdeča telesa zaznajo med seboj in druga na drugo odreagirajo z v določenem trenutku najbolj optimalno postavitvijo. Tako male lune, drobni asteroidi, svetla sonca, požrešne luknje, planeti, sateliti in obetajoče zvezde na svoji tirih in elipsah po neskončenm nebesu za hip postojijo, zadržijo svoj tek, in se zgodi, kar se zgodi: včeraj nič, danes vse. Navdahnjen z izbruhi neskončnih energij, ki jih proizvajajo kvalitetna (o)srečevanja med nami pričenja zavod s svojo osnovno dejavnostjo izobraževanja, raziskovanja in kulturnega vasovanja.
Osrednji pojem kulture vasovanja in (o)srečevanja je gledališče gledalca ter vrnitev pogubljene zdajšnjosti: Ustvarjalec ve za gledalca . (Novi) Zato čaka, da se zgodi: nevihta, strela z jasnega, prvi trening, drugi poljub, pete volitve. (Noge smrdijo, stopala so potna in čas je za mrzel tuš: Novi Zato. napoveduje jesenski projekt Za narodov blagor na predvolilno soboto: resnica trga. Po njih sadovih jih boste spoznali.)
Preteklost in prihodnjost sta preprosto šli čez mejo dopustnega in se vrinili v zdaj in tukaj, kamor seveda ne sodita. Potrebno ju je, vsaj za ta večer, poslati proč in si privoščiti mirovanje v žepku trenutka, v obrisu odra, na katerem posedamo skupaj, si pripovedujemo zgodbe in nalivamo topel, dišeč čaj v šalice src.
Tovarišija Novega Zato. je za razmislek, prava vprašanja, pošten uvid in predvsem počasnost. Tu smo, da vas zadane: inspiracija, ljubezen in nogomet. Strateško in strastno, slastno in častno.
Povezave: