Otroci sodelujejo! Kadar so prisiljeni izbirati med tem, ali naj ohranijo svojo integriteto ali sodelujejo – kar se dogaja neprenehoma vsak dan – se skoraj vedno odločijo za sodelovanje. Svoje potrebe, če so v nasprotju s potrebami staršev, zanemarijo: namesto da bi mislili nase, izberejo sodelovanje. Zato ne potrebujejo odraslih, ki bi jih učili, kako se prilagaja ali sodeluje. Potrebujejo odrasle, ki so jih zmožni naučiti, kako naj se postavijo zase.
Otroci se ne rodijo egocentrični, kot smo dolgo verjeli. Rodijo se pripravljeni posnemati starše. Sodelujejo tako s konstruktivnimi kot z destruktivnimi procesi v družini. Duševnost jim ne dopušča, da bi ločevali med obema. Sčasoma, ko razvijejo zavest, govorico in vrednote, postanejo sposobni zavračati destruktivno vedenje staršev, toda to vendarle pusti svoj pečat in postane del njihove osebnosti.
Kadar otrok preneha oz. noče več sodelovati, je to bodisi zato, ker je z destruktivnimi pojavi v družini sodeloval predolgo in preveč, ali pa zato, ker je njegova integriteta neposredno pod udarom. Nikoli zato, ker ne bi želel sodelovati.
Nekateri sodelujejo premočrtno in neposredno posnemajo starševo vedenje. Drugi, ki sodelujejo »inverzno«, se na videz vedejo nasprotno, saj svoje vedenje obračajo vase. Toda oboje žene jih ista težnja po sodelovanju!
Otroci, ki so kritizirani, postanejo kritični bodisi do drugih ali do sebe. Otroci, ki odraščajo v družinah, kjer ne izražajo občutkov, postanejo bodisi molčeči ali klepetavi. Otroci, ki podvrženi nasilju, postanejo bodisi nasilni ali samodestruktivni. Prav vsi imamo tehtne razloge za to, da počnemo, kar počnemo. Vsi smo bili po nedolžnem speljani v destruktivnost ali samodestruktivnost.
Čim večkrat žrtvujemo integriteto zavoljo sodelovanja, tem več bolečine si nakopljemo. In čim bolj je človekova integriteta na udaru, tem bolj se človek trudi sodelovati in podrediti tistemu, ki ga napada.
V potlačenju bolečine postanemo tako spretni, da je ne sami ne naši bližnji niti ne zaznavamo. Oddajamo pa verbalna in neverbalna znamenja, ki kažejo, da je nekaj narobe. Če signalov ne vzamemo resno, če ne sprevidimo, kako pomembni so, in se ne začnemo odzivati drugače, se signal okrepi ali preobrazi. Prvi signal, prvo znamenje, je utrujenost – poslednji je umor ali samomor.
Danes vemo, da so otroci vse od rojstva družbena bitja; da znajo izraziti vsebino in meje svoje integritete; da sodelujejo z vsako vrsto in obliko odraslega vedenja ne glede na to, ali je to zanje zdravo ali škodljivo; in da kompetentno izražajo, bodisi z besedo ali z dejanjem, naravo emocionalnih in eksistencialnih dilem, ki jih doživljajo starši.
Torej vedimo, da so v življenju staršev najbolj dragoceni takrat, ko na splošno veljajo za najbolj težavne – kajti sežejo v samo jedro problema. Ne da bi se tega zavedali, vedno pokažejo s prstom na nevralgično točko, ki družini preprečuje, da bi zares vzcvetela.
Otroci sodelujejo. Naloga odraslih je, da sprevidijo, s čim!
Trener: "...leta in leta vlagaš v igralca in potem pride mimo ena in konec, fertik šlus! Kakšen trener bi pa bil, če bi to dopustil? Jaz znam z mojimi fanti, vem, kaj je zanje dobro. No, kaj naredit v takem primeru kot trener, ko ti pride nekaj takega, kaj naredit? Tu moraš biti malo psihologa, takoj uporabit trdo roko. Gogija sem postavil za kapetana. Polna odgovornost, cak, šlus, ne bo se mi izmuznil. Mogoče bi Gogi sicer pustil nogomet, ampak ko je postal kapetan....ne, ne, kot kapetan pa ne več! jaz sem to seveda dobro vedel, izkušnje, saj veste... Poznam jaz Gogija...."
Povezave: