Na včerajšnji (28. november 2012) dveurni novinarski konferenci so ustvarjalci projekta Srce v breznu: The Movie predstavili svoje videnje odpovedi predstave s strani Upravnega sveta gledališča. Na novinarski konferenci, potekala je v prostorih društva Ex Ponto, so bili skorajda vsi soustvarjalci predstave in člani Upravnega sveta SSG Trst.
7. novembra letos je pet dni pred začetkom vaj Sebastijan Horvat, režiser in soavtor predstave, dobil sporočilo, da je Upravni odbor SSG Trst odpovedal projekt zaradi finančnih težav. Pred tem, po njegovih besedah, o finančnem stanju gledališča ni vedel nič. Izpostavil je, da tudi avtorske in koprodukcijske pogodbe niso bile sestavljene, kaj šele podpisane. Koproducenti projekta so že omenjeno društvo Ex Ponto, E.P.I center, Kraljevsko pozorište iz Cetinja – Črna Gora, vrednost projekta pa je 67.000 evrov. Edina podpisana pogodba za projekt je pogodba med E.P.I centrom in pristojnim ministrstvom v višini 5.000 evrov.
Sebastijan Horvat: »Trdno sem prepričan, da se odpoved predstave ne tiče samo nas ustvarjalcev, temveč gre za veliko širši problem kot le ustvarjanje neke predstave. Tako kot je bila uvrstitev predstave politično-umetniška gesta prejšnjega umetniškega vodstva SSG Trst, ki jo je Upravni svet SSG Trst podprl, je tudi umaknitev projekta politično-umetniška gesta. Upravni svet zase sicer trdi, da je le finančni nadzornik. Bojim se, da odpoved iz finančnih razlogov postaja vse bolj izgovor za različne posege v področja, ki bi morala biti avtonomna. Prav gotovo naš primer ni osamljen, je presedan in bilo bi dobro natančno raziskati, kaj je v ozadju. Ne trdimo, da gre za politično cenzuro, saj direktnih dokazov ni, je pa veliko indicev.«
Sebastijan Horvat je še opozoril, da bi bila škoda še večja, če bi pogodbe bile podpisane in projekt odpovedan. »Zgodil bi se nam novi mali TEŠ 6.« Prav tako je opozoril, da je Upravni svet prekoračil pooblastila, ko ga je povabil na pogovor in zahteval tekst v branje, saj so vsebinske programske odločitve izključno stvar umetniškega koordinatorja gledališča. Povedal je, da sta z umetniško koordinatorko Diano Koloini iskala možnosti, kako bi zmanjšali sredstva ali projekt preložili s ciljem, da ga vendarle izpeljejo.
Predsednica Upravnega sveta SSG dr. Maja Lapornik je pojasnjevala finančno plat zgodbe: »Namesto 600.000 evrov smo od države dobili le 345.000 evrov, dežela Furlanija - Julijska krajina pa nam je letos vzela 160.000 evrov. Za novembrske in decembrske plače smo vzeli kredit, za januar ne vemo, kaj bo ... Osebno sem zelo naklonjena tej predstavi, žal pa smo bili pri iskanju partnerjev predvsem v Vidmu in Trstu neuspešni. Zato smo bili prisiljeni sprejeti bolečo, a trezno odločitev. Ne moremo ustvarjati novih dolgov. Zelo mi je žal, da imajo ustvarjalci občutek, da gre za politično cenzuro. To odločno demantiram. Bili smo soglasni glede projekta, promovirali smo ga po celi regiji. Pogodb nismo podpisali, ker ne vemo, kaj naj naredimo. Ko smo v Cetinje predložili predlog pogodbe, smo dobili odgovor, da nimajo 10.000 evrov koprodukcijskega vložka …«
Boris Kobal nas je spomnil, da so krize v zamejstvu in tako tudi gledališču permanentne. Bolj kot finančne so po njegovem mnenju politične. Denar za pokrivanje minusov in izgub pa se je vedno nekako našel in glede na to, da je predsednik italijanske vlade Monti kljub krizi vseeno odobril denar, potreben za manjšino, je denar na poti, je poudaril Kobal in nadaljeval: »Vedno smo bili prepričani, da je prav, da SSG Trst v program vnaša lokalno specifiko, nekaj, kar je značilno samo za to območje. Sebastijana Horvata smo povabili, ker premore senzibilnost za tovrstne teme. Italijanski film o fojbah je ponudil izmaličeno podobo, je bil pa zelo gledan … V našem primeru gre za tržaški prastrah pred samim seboj. – Vsi smo si rezervirali čas, in da bi lahko delali na tej predstavi, odpovedali projekte drugje.«
Dramaturg uprizoritve Andraž Golc in Sebastijan Horvat sta poudarila, da gre za dokumentarno predstavo o snemanju filma. Besedilo je sestavljeno iz intervjujev, izjav sodelujočih pri filmu, iz časopisnih člankov ... Ne gre za predstavo o fojbah, ampak o principih manipulacije, ki jih je film uporabil. Ne gre za provokacijo Italijanov, gre za spraševanje o naši identiteti.
Diana Koloini: »Urgentna odločitev o odpovedi naslednjega projekta vzbuja pomisleke. Še posebej, ker je projekt Sebastijana Horvata Srce v breznu: The Movie, čeprav uradno uvrščen v program, pomisleke vzbujal že tudi prej – tako glede vsebine kot glede produkcijske vrednosti. Projekt je zasnovalo prejšnje umetniško vodstvo gledališča, sama sem ga sprejela kot dediščino že dogovorjenega dela. Zaradi dvomov, ki so ga spremljali, pa sem še pred javno predstavitvijo programa prosila za sestanek z Upravnim svetom in pretres pomislekov. Takrat in še nekajkrat pozneje sem – tako kot Sebastijan Horvat – dobila zagotovilo, da projekt ni vprašljiv. Odločitev o odpovedi projekta je Upravni svet sprejel na seji, na kateri sama nisem bila prisotna. Na mojo zahtevo so o zadevi razpravljali še enkrat in pri tem vzeli v pretres tudi moje pomisleke, opozorila o tem, kaj vse je bilo v projekt že vloženega in vpletenega, pa tudi moj predlog, da omenjeni projekt s prestavljenimi termini rešimo na račun ene naslednjih uprizoritev, v katero je bilo doslej vloženega manj dela. O političnih pritiskih iz ozadja težko sodim; sicer pa je znano, da so vsi člani Upravnega odbora zastopniki različnih političnih organizacij in institucij. Prepričana pa sem, da pri vprašljivem ravnanju s tem projektom ni šlo – kot je v govoricah tudi mogoče slišati – za spor med predstavniki slovenske in italijanske skupnosti. Nasprotno, med obojimi so posamezniki, ki so že v preteklosti s požrtvovalnim delom odločilno prispevali k preživetju SSG Trst. Verjamem tudi, da so Srce v breznu: The Movie odpovedali zaradi iskrene skrbi za usodo tega gledališča. A vendar je takšno ravnanje z načrtovanim projektom neustrezno, do avtorjev (Sebastijana Horvata, Nataše Gaši, Andraža Golca in drugih vpletenih), koproducentov in ansambla SSG Trst neodgovorno, gledališče pa je s tem postavljeno v vprašljiv položaj pred javnostjo in svojim občinstvom. Prepričana sem, da ob vseh finančnih težavah gledališče lahko vztraja in živi samo tako, da dela nove uprizoritve in se pred javnostjo predstavlja z gledališkimi predstavami.«
Rekordno dolga novinarska konferenca se je razplamtela, prisotni smo bili priče medsebojni izmenjavi mnenj, ki bi se morala zgoditi lep čas nazaj in za zaprtimi vrati. Prav gotovo ima Sebastijan Horvat prav, ko trdi, da odpovedi predstave kmalu ne bo osamljen primer. Finančni rezi, ne samo v kulturi, se bodo zrcalili v programih. Kljub temu pa zagotavlja, da predstava bo in da bo odprla jubilejni 20. festival Ex Ponto naslednje leto.
Najbrž ni mogoče spregledati vprašanj, ki se ob vsem povedanem ostro zastavljajo: Je finančni nadzornik postal vsebinski cenzor? Je avtonomnost umetniških vodij in koordinatorjev nezaželena, ogrožena ali že kar ukinjena? Vprašanj torej, ki vzbujajo skrb in razkrivajo, da je v krizi poleg financ še kaj bolj usodnega. In ne nazadnje, kakšno bo sporočilo, če bodo ustvarjalci predstavo dejansko postavili z minimalnimi sredstvi, morda zgolj z materialnimi stroški, celo brez honorarjev? Bodo s to dobronamerno in iskreno gesto v svet nehote sporočali, da kot umetniki vendarle lahko delajo »zastonj« in s tem pristajali na nekaj, kar lahko zelo hitro postane prevladujoča manira? – Vesel dan republike želim vsem, ki jim je danes še do praznovanja …