Kaj pa če v predstavi igralci ne samo igrajo, ampak tudi se igrajo?
Kaj pa če bi uporabili minimalistično scenografijo, da pokažemo otrokom, da večje in dražje ni nujno boljše?
Kaj pa če bi rekviziti in lutke bili predmeti, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju?
Kaj pa če bi se igrali starejše igre, kot so Zemljo krast in Ristanc?
Kaj pa če bi se naučili delati papirnata letala?
Kaj pa če bi papirnata letala spuščali s stropa po občinstvu in tako predstavo naredili interaktvino?
Kaj pa če bi se s publiko igrali gluhi telefon?
Kaj pa če predstava poveže nostalgijo in domišljijo?
Kaj pa če bi pri uprizoritvi sodelovali izjemni posamezniki na področju uprizoritvenih umetnosti iz Slovenije in tujine?
Kaj pa če bi se besedilo rimalo?
Kaj pa če bi uporabili besedne igre?
Kaj pa če le-te včasih ne bi bile popolnoma smiselne, ampak izmišljene?
Kaj pa če bi besedilo spisal Nebojša Pop Tasić in ga prepustil v režijo Maretu Bulcu?
Kaj pa če bi predstava zabavala tako otroke kot odrasle?
Kaj pa če bi vse to delovalo?
Kaj pa če bi bilo še izjemno duhovito?
***
Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.
Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc