Edi Majaron se je rodil 13. oktobra 1940 v Ljubljani. Diplomiral je iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1964 končal tudi podiplomski študij. Lutkarstvo je med drugim študiral na Akademiji lepih umetnosti v Pragi.
Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki se je nekaj časa imenovalo Lutkovno gledališče Dravlje, leta 1970 pa se je preimenovalo v Lutkovno gledališče Jože Pengov. Do leta 1979 je Majaron delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Tu je pomembno vplival na repertoar, njegovo vodenje zaznamujejo sodobna lutkovna besedila s posebnim poudarkom na slovenskih novitetah. LGL je vodil do leta 1984, ko se je spet zapisal svobodnjakom. Leta 1992 je ustanovil neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.
Režiral je okoli 90 predstav v več profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Poljski, Belorusiji in Italiji. Med njegove najvidnejše predstave sodijo Gugalnica Franeta Puntarja, Mali princ Antoina de Saint-Exuperyja, Sanje o govoreči češnji Milana Dekleve in po odhodu iz LGL Pravljica o carju Saltanu A. S. Puškina, za katero je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada, ter Aristofanova Lizistrata. Majaron je tudi avtor več kot 20 izvirnih scenskih glasb za svoje predstave.
Vodil je delavnice ter seminarje in predaval na različnih izobraževalnih ustanovah, med drugim na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, na Umetniški akademiji v Osijeku, na Zagrebški gledališki akademiji, na Univerzi v Bariju in na lutkarski šoli v Neaplju.
Leta 2017 je izšel slovenski prevod njegove knjige Vera v lutko, ki je pregled Majaronovega opusa in zapiskov njegovega dela, hkrati pa nudi vpogled v lutkovno ustvarjalnost 20. stoletja. S tem je uvrstil slovensko lutkovno misel v kontekst evropskega lutkovnega gledališkega dogajanja.
Za svoje delo je prejel vrsto domačih - poleg male Prešernove nagrade tudi bršljanov venec in nagrado Milana Klemenčiča za življenjsko delo - ter številne mednarodne nagrade.
Kot je dejal pred leti, morajo lutkovne predstave nositi sporočilo. "Če predstava nima določene dramaturgije, zamuja priložnost," meni Majaron. Dobra lutkovna predstava mora po njegovih besedah nagovarjati tako otroke kot odrasle, seveda pa obstajajo predstave, ki so namenjene le odraslemu občinstvu.