Yasmina Reza je ključna avtorica današnjega časa. Predstavnica sodobne dramatike v svetu. Pooseblja medkulturnost (rojena v Franciji materi Madžarki in očetu iransko-ruskih korenin), z bolj desničarsko (leta 2007 je izdala zbirko anekdot iz predvolilne kampanje kasnejšega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja) kot levičarsko opredelitvijo, v svojih delih pa kljub temu bolj liberalna kot konservativna. S pikrostjo se loteva perečih problemov današnjih odnosov in jih izrisuje v vsej brutalnosti, ki jo premorejo. Njen opus obsega vse od biografije preko romanov do Broadwayskega hita in hollywoodske filmske adaptacije. Bog masakra je ena izmed najslavnejših in najpopularnejših svetovnih sodobnih dram. Na repertoarjih svetovnih gledališč se drži že dobro desetletje in nič ne kaže, da bi poniknila.
Olikanost je bedarija
V resnobnem, prisrčnem in strpnem ozračju se po sili razmer srečata dva para, ki morata doreči par zadev o incidentu, v katerega sta bila vpletena njuna sinova in se je rezultiral v zatečeni ustnici, zlomu obeh sekalcev in enem deloma poškodovanem živcu. Njuni med 40 in 50 let stari starši skupaj pripravljajo izjavo. Se naj Ferdinand Brunoju opraviči? Ker če zares ne obžaluje svojega dejanja, je to popolnoma brezpredmetno. Ker kakorkoli pogledaš, otrok ali ne tako majhen otrok, dejstvo je, da je iznakazil svojega sošolca. In s tem bremenom se bo pač moral naučiti živeti. Po besedah staršev je Ferdinand divjak in paglavec, ki se sam od sebe pač že ne bo pokesal. Zato mu je treba povedati, da obžaluje svoje dejanje. Edino pravilno je torej, da Ferdinand naredi prvi korak, se Brunoju opraviči in prevzame polno odgovornost za incident. Je imel Ferdinand kak razlog za svoj zločin? Izgon iz tolpe? Tožarjenje? Sploh obstaja opravičljiv razlog za fizično nasilje? Sta vzor v zakonu nesrečna starša ali pomotoma ubit hrček? Normalno, da je povezano. Je možno, da je bila krivda na obeh straneh? Treba je določit, kdo je žrtev in kdo rabelj. Zakon življenja je, da se otroci pretepajo. Konec koncev to sploh ni tako slabo, dokler se pri enajstih letih izbije samo zob. V Afriki, v Kongu, otroke že pri osmih učijo ubijanja. S hladnim in avtomatskim orožjem. Reče se jim »grenade launchers«. Seveda Afrika in Francija pač nista primerljiva, ena živi po načelih zahodne družbe, druga pa ne. Uradno. En fant je bil izzvan in se je odzval. Bi se naj ne branil? Narobe je, da ne premislimo, kje je bil vzrok.
Masaker
Več je bojev. Najprej Houlleji proti Reillejem. Potem moška proti ženskama. Ženska proti ženski in moški proti moškemu. Bitka farmacevtske industrije proti posamezniku. Bitka posameznice proti tobačni industriji. Pa bitka za vodo v Darfurju. Bitke na mednarodnem sodišču v Haagu. Boj proti samemu sebi. Boj proti alkoholu. Žena proti možu – verbalno in fizično. Žena proti moževemu telefonu.
Čeprav so besedila Yasmine Reza apolitična, so krasen prikaz vsega, kar je narobe s svetom. Starša, ki vlečeta vsak na svojo stran. Zaščitniška mati, strog oče, žena gospodinja, zaposlen mož. Mati hoče otroka naučiti verbalnega razreševanja konfliktov in strpnosti, oče pa primitivnega in možatega vedenja. Kdaj je vzdevek neumen? Ko je šaljiv ali ko je pretenciozen? Sploh obstaja takšna stvar kot neumen vzdevek? Ali neumno ime? Gre v teh primerih za stereotipe ali arhetipe? Alain za ženske in predvsem Veronique reče da »Isti kategoriji žensk pripadata, upoštevanja vrednim, čuječnim, razmišljujočim, z rešitvijo pri roki, ne maramo tega ženskah, pri ženskah imamo radi čutnost, norost, hormone, ženske, ki nam dokazujejo svojo bistrovidnost, ki so čuvarke sveta, nas odbijajo…«
Čeprav je besedilo napisano leta 2007, je v teh situacijah ženska še vedno v neenakovrednem položaju. Te boje Reza zelo dobro pozna, saj so značilni za sloj, iz katerega izhaja ona sama – višji srednji. Zato je v njenih delih veliko govora tudi o umetnosti, o vrednotenju le te, o izjemnih afriških maskah, potovanjih v Indijo in zadnjem natisnjenem katalogu Oskarja Kokoschke iz tridesetih let. Ne da se ga več dobiti, bil je jubilejni ponatis ob odprtju razstave. Veronique in Michele po njenih besedah naivno verjameta, da kultura civilizira. Zato otroka vodita po razstavah, koncertih, jima privzgajata ljubezen do branja. Kljub vsemu je poznavanje likovne umetnosti statusni simbol. Vsak lahko hodi na koncerte in v teater ali bere, toda obiskovanje in predvsem razumevanje sodobne umetnosti zahteva celega človeka, ki med kulturnim dogodkom ne zadrema.
A nisi rekel, da moraš it?
Podobno kot v najnovejši drami Yasmine Reza, Bella figura, so tudi v Bogu masakra vsi ves čas tik pred odhodom. Starši bi se skoraj dogovorili o primerni rešitvi incidenta. In skoraj bi se razšli še pred prepirom. Tudi Alain bi skoraj odšel. Potem bi oba z Annette skoraj še enkrat odšla. Ampak potem nista. Nikamor niso prišli.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)