Če letošnji natečaj za Grumovo nagrado pogledamo skozi prizmo statistike, potem so številke naslednje: na natečaj je prispelo petintrideset dramskih besedil, osem izmed njih je bilo moč zaslediti že na natečajih preteklih let, vsaj pet besedil je bilo že uprizorjenih, dve izstopata po univerzalnosti in sporočilni relevantnosti, najmanj deset besedil ima izvirne koncepte in bi ob ustreznih režijskih pristopih uspešno zaživelo na odrskih deskah, le dve bi lahko uvrstili v polje postdramskega oziroma ne več dramskega pisanja. Letošnji natečaj je presenetljiv, saj prispela besedila določata dve prepoznavni značilnosti: vrnitev klasične dramske forme in obrat v intimni svet.
Če smo v preteklih letih opazovali dramska besedila, ki gradijo na prepletu različnih diskurzivnih praks in ustvarjajo žanrske konglomerate, kjer se spajajo epsko in lirsko, dokumentarno in fikcijsko, ritualno in politično, monološko in dialoško …, potem lahko ugotovimo, da te heterogenosti v letošnjem izboru praktično ni. Besedila se vračajo h klasični dramski formi, kjer je v ospredju zgodba, glavno izrazno sredstvo pa dialog. Hkrati ugotavljamo, da le manjšemu delu besedil uspe udejanjiti zakonitosti dramske forme, medtem ko bi si pri preostalih želeli več poudarka na oblikovanju dramskih situacij, natančnejšo karakterizacijo oseb in večjo stilno raznolikost dialoga. Nekateri avtorji skozi dialoge situacije le opisujejo, prav zato je potrebno bolj resno misliti na uprizoritev: kaj bo igralec odigral in ne le povedal na odru. V nekaterih primerih didaskalije prinašajo nepomembne informacije, ki niso povezane z igro in po nepotrebnem obtežijo besedilo. Prevladujejo vsakdanje situacije, zanimive male zgodbe, za nekatere si želimo, da bi v sebi v večji meri skrivale neko »dramo«, vsakdanji pogovori pa podtekst, ki bi se razkrival postopoma in držal bralca v napetosti. Glavno pomanjkljivost tako vidimo v vzpostavitvi dramskega konflikta, kjer opažamo dve skrajnosti. Marsikatero besedilo ne uspe ustvariti konflikta niti na ravni idej, dramskih diskurzov, niti med osebami niti znotraj osebe same, besedila so posledično brez etičnih in moralnih dilem ter prinašajo nejasna sporočila. Po drugi strani imamo besedila, kjer je konflikt tako predvidljiv in sporočilo tako jasno, da prehaja v nekakšno agitko. Tako le določenemu delu besedil uspe skozi konkretno zgodbo ustvariti univerzalne situacije, ki prinašajo protislovnost pogledov in današnjemu trenutku relevantna sporočila. Prav tovrstna besedila zlahka vzpostavijo dialog z bralcem in omogočajo njegovo dejavno sodelovanje pri razreševanju vprašanj, idej in občutij, ki jih odpirajo.
Letošnja dramska besedila prinašajo pogled v intimni svet posameznika, ki vstopa v različna medosebna razmerja. Pogosti so kompleksni družinski odnosi, ti prinašajo raznolike podobe materinstva, vloge ženske v družini in družbi, dinamiko odnosov med družinskimi člani več generacij, soočenje otroškega in odraslega sveta ipd. Avtorji upovedujejo poglede na partnerska razmerja, večkrat so prisotni tudi odnosi med prijatelji, sodelavci, sostanovalci. Besedila s tovrstno tematiko odpirajo vprašanja drugačnosti in identitete, razmišljajo o uresničevanju samega sebe, odstirajo družinske skrivnosti …, najbolj prepričljiva so tista, ki skozi intimni svet zrcalijo vrednote in ustroj družbe. Pri nekaterih dramskih besedilih je opazen vpliv drugih medijev na formalni in vsebinski ravni: v mislih imamo televizijska soočenja in radijske oddaje, te prinašajo neko aktualno družbenopolitično problematiko, ki jo skozi format oddaje razgrinjajo z argumenti za in proti, prav tako je še vedno aktualen format resničnostnih šovov. Na letošnjem natečaju ni zaznati večje žanrske in zvrstne raznolikosti, govorimo lahko skoraj o odsotnosti komedije, zgodovinske drame pa že več let črpajo iz istih časovnih obdobij in tematik: izbrisani, begunci in druga svetovna vojna, a hkrati smo opazili nekaj besedil z dobrimi nastavki, ki pa v nadaljevanju ostajajo na ravni kronike oziroma poročila. Tudi znotraj dramatike je zaslediti trend, prepoznaven na širšem svetovnem književnem trgu, in sicer gre za predelave vsem znanih literarnih zgodb. Postopek ni nov, najpogosteje pa gre za prestavitev literarnih oseb v sodobni čas, drug žanr ali zvrst, ponekod tudi spogledovanje s travestijo, nadaljevanje zgodbe …, pri čemer znano delo služi kot izhodiščni idejni impulz za upovedovanje današnje stvarnosti. Letošnji natečaj tako prinaša nekaj izvirnih, idejno zaostrenih, včasih tudi vsebinsko pretresljivih podob iz življenja znanih literarnih junakov.
Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je prispelo štirinajst besedil. Skoraj polovico so inspirirala dela svetovne književnosti, zlasti gre za predelave antičnih mitov. Preizkušeni vzorci dramske tradicije prinašajo dovolj trdno strukturo, da lahko mladi dramatiki ob njej razvijejo lastne zgodbe, ki so duhovite, prinašajo svežino in nove perspektive znanih zgodb. Skozi dramsko formo izražajo iskanje svojega mesta v svetu, iskanje lastne resnice, spolne identitete, opazen je umik v intimo. Mladi svet doživljajo kot izrazito razpršen, brez trdnejše opore, zato tudi ni formalne ali sporočilne drznosti, a vseeno so to premišljena besedila, ki želijo sestaviti svet v formi, izrazu in vsebini.
Dr. Mateja Pezdirc Bartol, predsednica žirije za Grumovo nagrado in nagrado za mladega dramatika
Povezava: Nominiranci za Grumovo nagrado 2018