Möderndorfer, ki je v minulih letih že dvakrat prejel Grumovo nagrado, je bil letos nominiran za kar dve svoji besedili. Strokovno žirijo, ki so jo sestavljali predsednica literarna zgodovinarka in teatrologinja Mateja Pezdirc Bartol, dekan Akademije za gledališče, radio, film televizijo UL Tomaž Gubenšek, dramaturginji Vilma Štritof in Klavdija Zupan ter literarni teoretik in zgodovinar Igor Žunkovič, je najbolj prepričalo njegovo delo Romeo in Julija sta bila begunca.
Obrazložitev nagrade Slavka Gruma:
"Dramsko besedilo Romeo in Julija sta bila begunca nosi podnaslov 'ljubezenska drama'. Ikonična klasična dramska lika iz Shakespearjeve tragedije se v tem besedilu reinkarnirata v povsem vsakdanji osebi, v mlada človeka zdajšnjih imen in provenienc, v sodobna dramska subjekta. Njuni družini nista sprti, sprto z njuno iskreno mlado ljubeznijo pa je vse socialno okolje. Besedilo ga prikaže brezkompromisno, kot vidi in doživlja svojo situacijo mlada generacija: brezpravno, stisnjeno med mlinska kamna, ki ubijata njune preproste, nepretenciozne želje in hotenja. Na eni strani je to zbirokratiziranost, ki posameznika obravnava in ga sistemsko stigmatizira z izdelanimi logaritmi za zaznavanje vsakršnih napak in odstopanj - to ga dela nezaposljivega in nekoristnega - in med socialno, eksistenčno in eksistencialno stisko. Razmere, v katerih se kljub trudu za dobro znajdeta, ju pahnejo na rob kriminala in na socialno dno. Z relativno skopimi sredstvi in jasno strukturo drama pretrese in opominja na to, kako je lahko mlad človek v tej deželi in v tem času tujec v lastni deželi, nepotreben in nekoristen. Drama v stvarnem tonu odpira univerzalen prostor etičnih vprašanj, senzibilizira za krivičnost in kaže na gledališče kot na prostor nagovarjanja gledalca z neizprosno in kruto psihosocialno podobo do svojih najbolj ranljivih skupin mačehovske dežele."
Möderndorfer se je nove nagrade iskreno razveselil. Kot je poudaril, je Grumova nagrada ena najpomembnejših in pravzaprav tudi edina za slovensko dramatiko. "Vsakoletni razpis kranjskega gledališča je zame in za vse, ki imamo ambicijo pisati dobre drame, spodbuda," je izpostavil, prepričan, da je slovenska dramatika v zadnjih 20 letih prav zaradi te nagrade in TSD v razcvetu. Tudi gledališča namreč na odre postavljajo več novih slovenskih besedil.
Žirija je izbrala tudi najboljšega mladega dramatika. V konkurenci 14 besedil je slavila Maša Pelko z dramo Kraljevi otroci.
Obrazložitev nagrade za najboljšega mladega dramatika:
"Kraljevi otroci je drama, ki trdno stoji v zdajšnjosti, čeprav črpa iz klasične dramske zgodbe o kralju Ojdipu. Prav filmsko bi jo lahko opredelili kot »prequel« znani zgodbi: prikazani so štirje kraljevi otroci, to so Polinejk, Eteokel, Antigona in Ismena, stari med osem in trinajst let, v času tik pred očetovim spoznanjem o zločinu. Razslojenost uporabe otroškega jezika glede na njihovo starost nudi drug in drugačen pogled na kanonsko zgodbo, polje asociacij, ki jih natančno, a nikakor naivno, beremo v tekstu, so glavne odlike dramaturško dobro strukturirane in izpeljane drame. Kljub nekakšni amorfnosti otroške psihologije prepoznavamo razvojne poteze, ki jih bodo ti otroci v bližnji bodočnosti razvili in pokazali v kasnejših dramah, ki se ukvarjajo z njimi. Prepoznavnost zgodbe pa nas pri branju seveda ne zavede, saj drama govori na vsaj še eni ravni: na ravni vseh otrok, ki jih v svet prehitre odraslosti hipoma prestavi katerakoli tragedija, zato v njihovih vprašanjih lahko vidimo tudi otroke, ki nam jih z različnih koncev sveta kažejo televizijske kamere, otroke, ki jih srečujemo, a ne prepoznavamo na naših ulicah … Lucidnost in tudi nekakšna duhovitost, ki sta vseprisotni v besedilu, nas lahko še posebej očarata, saj govorita o tem, da so tudi besedila na natečaju za mladega dramatika izpisana natančno, domišljeno in z občutkom za dramsko obliko."
Nagrajenka Maša Pelko je pojasnila, da je tekst nastal v okviru predmeta dramskega pisanja na akademiji, na kateri študira režijo. Vesela je, da je vedno več mladih dramatikov in da odpirajo vse bolj pomembne teme. TSD je po njenem mnenju zelo pomemben za spodbujanje slovenske pisave in tega, da ostaja narod zvest lastnemu zapisu. Pohvalila je tudi festivalske delavnice dramskega pisanja.
Na Tednu slovenske drame je potekal tudi izbor za najboljšo uprizoritev festivala. Strokovna žirija v sestavi Nika Arhar, Mojca Jan Zoran in Ljudmil Dimitrov je Šeligovo nagrado dodelila avtorskemu projektu Stenica v režiji Jerneja Lorencija in koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj ter Mestnega gledališča Ptuj.
Obrazložitev Šeligove nagrade:
"Stenica je komunikativen gledališki dogodek, ki se suvereno in z eksplozivnim nabojem igralskega kolektiva sprehodi skozi imaginarij našega prostora od povojne podobe socialistične Jugoslavije do kapitalističnega sedanjika ali še dlje, pri tem pa v ospredje potisne trpko zagato posameznika, ki tvori skupnost, a je obenem iz nje vselej že izvržen.
Ustvarjalna ekipa je ogrodje pravljične komedije Majakovskega iskrivo napolnila z referenčnim poljem naše skupne preteklosti in sedanjosti, slogane družbenih stremljenj pa je ironično prešila z zanosom skupnostnih oblik uprizoritvenega izraza, nas spretno zapeljevala z nostalgijo in humorjem ob prepoznavnih napevih družbene identitete in z enako vehementno brezskrbnostjo in razigrano neobremenjenim korakom porušila prav vse iluzije človeku prijaznega sveta.
Z angažiranim prispevkom celotnega izvajalskega kolektiva, raziskovalnim pristopom do materije in natančno režiranim ritmom je uprizoritev nazorno upodobila visoke vrtljaje kolektivnega družbenega stroja, človeka pronicljivo slekla časovne zaznamovanosti in specifik posamične družbene ureditve ter gledalca pustila s trpkim priokusom ob vprašanjih svobode, razosebljenosti, odtujenosti in človeškosti nasploh."
Za nagrado občinstva so se potegovale vse predstave iz tekmovalnega, spremljevalnega in mednarodnega programa. Občinstvo je predstave ocenjevalo na glasovalnih lističih z ocenami od 1 do 5. Za najboljšo predstavo 48. Tedna slovenske drame je bila prepričljivo izbrana predstava Stenica, publika ji je podelila povprečno oceno 4,8.
Prejemnica priznanja Vladimirja Kralja za kritiške in teatrološke dosežke v zadnjih dveh letih, ki ga podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, je Amelia Kraigher, gledališka in filmska kritičarka, teatrologinja, esejistka in urednica revije Maska.
Obrazložitev priznanja Vladimirja Kralja za kritiške in teatrološke dosežke v zadnjih dveh letih:
"Gledališka, plesna in filmska kritičarka, teatrologinja in esejistka, urednica, dramaturginja, literarna komparativistka in ne nazadnje tudi 'epizodna' gledališka igralka Amelia Kraigher že dobri dve desetletji tako ali drugače ustvarjalno sodeluje pri oblikovanju slovenskega gledališkega prostora. Pogosto jo srečamo v vlogi članice različnih strokovnih komisij, kjer z elegantno pronicljivostjo in dobrohotnim občutkom odgovorno in blagodejno vpliva na delovanje gledaliških ustvarjalcev. V preteklosti se je uspešno oblikovala tudi kot organizatorka in selektorica različnih gledaliških festivalov, kot so na primer Borštnikovo srečanje, Teden slovenske drame, Break 21 in mednarodni lutkovni festival Lutke.
V neizmerno veselje in zadovoljstvo mi je, da v imenu Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije Amelii Kraigher lahko podelim priznanje Vladimirja Kralja za posebne dosežke na področju gledališke kritike in teatrologije za obdobje 2016/17 za njen celostni pristop k urednikovanju na področju uprizoritvenih dejavnosti. V vse bolj obubožani slovenski medijski pokrajini, ki gledališki kritiki in poglobljenemu premisleku o moderni gledališki produkciji mačehovsko namenja vse manj prostora, je nagrajenčino odpiranje in podpiranje alternativnih oblik objavljanja produkcije smisla še toliko bolj dragoceno. Kot odgovorni urednici revije Maska in knjižnih zbirk TransFormacije in Mediakcije ji je uspelo ustvariti bogato ustvarjalno zavetje za vrsto slovenskih in tujih premišljevalcev o gledališču, plesu in performansu, slovensko gledališko in plesno produkcijo pa uspešno umestiti onkraj lokalnega."
"Dramaturg in urednik sta si pogosto podobna po tem, da sta pogosto neopazna. Hvala, ker ste opazili, da se trudimo," je po prejemu nagrade povedala Kraigher in dodala: "Nagrada pripada tudi vsem mojim sodelavcem in ponosna sem na nas."
Nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo je prejel Lojze Smasek, ki je štiri desetletja pisal gledališke kritike. Vsak dan jih je prispeval za časnik Večer. Njegove ocene so težko pričakovali tako ustvarjalci kot bralci. V osupljivem opusu je razvil tudi kritiški inštrumentarij.
Obrazložitev nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo:
"Lojze Smasek je bil kar štiri desetletja izjemno plodovit kritik, tankočuten in tankoslušen kronist slovenske gledališke in radijske produkcije. Ves ta čas je spremljal obe področji s kritiško distanco, z velikim spoštovanjem do ustvarjanja in ustvarjalcev. Za časnik Večer je tako rekoč vsak dan prispeval poglobljene, tehtne in analitične ocene. Kritike pa ni dojemal arbitrarno, ampak kot eno izmed mnenj javnosti – le da kritikova ocena ni anonimna in jo je zaradi strokovnega pristopa »mogoče imeti za spodbudo k samostojnemu razmišljanju, primerjanju in soočanju«. Njegove sprotne, artikulirane ocene so težko pričakovali tako ustvarjalci kot občinstvo, bralci in poslušalci. S svojim delom je torej sklenil krog, v katerem kritika pomeni neodtujljiv del gledališča, in ob tem pomembno prispeval k razvoju gledališke in radijske kulture. Študij filmske igre in režije ter nato primerjalne književnosti, branje, novinarsko delo in članstvo v številnih strokovnih žirijah so mu dajali potrebno širino in odprtost za eksperiment, nova iskanja na vseh ustvarjalnih področjih. V svojem osupljivem opusu je razvil kritiški instrumentarij na področju radijske igre, ki kot samostojna in vitalna umetniška zvrst v okviru uprizoritvenih umetnosti zdaj žal ostaja na robu medijskega prostora. Poznal je specifičnosti radijskega medija in se zavedal, da je radijski poslušalec zmeraj individualiziran in anonimen, zato se je v tako vlogo postavil tudi sam. Obsežni dvodelni izbor kritik Lojzeta Smaska, ki so ga lani izdali pri Slovenskem gledališkem inštitutu, ostaja pričevanje o gledališkem in radijskem obdobju, ki je minilo, hkrati pa izrisuje podobo človeka, ki je veliko prispeval k refleksiji in zgodovini gledališča in radia, ves čas pa ohranjal skromno držo."
48. Teden slovenske drame so v Kranju gostili 12 dni, vse od 27. marca do 8. aprila. Domači gledališki festival je bil ustanovljen zato, da bi spodbujal uprizarjanje nacionalne dramatike, njeno ustvarjanje ter promocijo doma in v tujini. »Stvaritev na vrhunski ravni je v slovenski dramski besedi toliko, da imamo že vrsto let namesto enega tedna slovenske drame skoraj dva – in tega se moramo veseliti,« je v nagovoru dejala direktorica Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček. Z nekoliko grenkobe je dodala, da so tudi letos v skromnih finančnih in kadrovskih okvirih naredili najboljše kar zmorejo, se zahvalila požrtvovalnim sodelavcem in pozvala kulturnega ministra, da bi za res učinkovito promocijo slovenske dramatike v tujini potrebovali dodatno zaposleno osebo.
Vprašala se je, ali je res potrebno in modro, da tudi kultura vse bolj podlega splošni ekonomski logiki obstoja, ki priznava samo več in več, prisega na kvantiteto, čemur je v obstoječih finančnih razmerah temu nemogoče slediti. »Festival se bliža Abrahamu. Samo še dve leti, pa bo dopolnil svojo 'zrelost'. In to zrelost moramo dokazati tudi z nekaterimi odločitvami, s katerimi ga želimo peljati na še višjo kakovostno raven, pa čeprav bodo zaradi tega trpeli kvantitativni kazalniki,« je poudarila. V prihodnje želijo ukinili poseben mednarodni program, predstave iz tujine naj bi enakovredno kandidirale za tekmovalni in spremljevalni program.