Okroglo mizo je v sklopu 48. Tedna slovenske drame, ki te dni poteka v Kranju, pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Na že tradicionalni okrogli mizi so tokrat spregovorili o težavah regionalnih gledališč.

Zgodovinar z Inštituta za novejšo zgodovino Aleš Gabrič je uvodoma pojasnil, kako je kulturna politika v začetku 50. let ob osrednjih nacionalnih gledaliških hišah v Ljubljani, Mariboru in Trstu ustanavljala poklicna regionalna gledališča, kakršna so v Kranju, Celju, Ptuju in Kopru.

Šlo je za izgradnjo in utrditev temeljev, ki bi omogočali nadaljnjo rast in razvoj modernega gledališkega modela. Sedaj pa je osrednje vprašanje, kako poskrbeti za to v danih razmerah, je izpostavil teatrolog in gledališki kritik Primož Jesenko, ki je vodil okroglo mizo. V pogovoru z direktorji regionalnih gledališč se je pokazala različnost njihovih pristopov.

Upravnica in umetniška vodja Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tina Kosi je povedala, da je specifika njihovega gledališča v tem, da je ustanovitelj lokalna skupnost, financer pa v celoti država. Če bi se polovica financiranja prenesla na občino, bi to lahko hitro zamajalo obstoj gledališča s 67 zaposlenimi.

Kar se tiče obiskovalcev, so v zadnjih letih njihovo število uspeli podvojiti. Predvsem jih obišče veliko šolarjev, med odraslim občinstvom pa je kar 60 odstotkov upokojencev, saj si marsikdo v starosti od 25 do 45 let zaradi kariere in družine ne vzame časa za gledališče. Konkurenco pa predstavljajo lokalni kulturni domovi, ki v svojih abonmajih krajanom ponujajo komedije.

Tudi v Prešernovem gledališču Kranj se zavedajo, da imajo precej starejših obiskovalcev, zato sedaj z različnimi aktivnostmi skušajo pridobiti tudi mlajše občinstvo. Kot je povedala direktorica Mirjam Drnovšček, pogrešajo gledališko vzgojo v šolah. "Drugi problem, ki ga imamo, je ta, da je Ljubljana blizu, od Ljubljane do Kranja pa je zelo daleč," je izpostavila in pojasnila, da številni Kranjčani odhajajo v ljubljanska gledališča, obratno pa ne velja.

Kranjsko gledališče se sicer po svojem repertoarju ne obnaša obrobno in ne stavi na lahkotne uprizoritve. Kot je povedala umetniška vodja Marinka Poštrak, se ni hotela omejevati s tem, kako zadostiti potrebam določenega občinstva. Publika, ki morda niti ne ve, kaj želi, mora dobiti dober teater z ustreznimi režijskimi in estetskimi praksami, je prepričana Marinka Poštrak.

Kar se tiče repertoarja, ima Gledališče Koper nekoliko drugačno usmeritev. Kot je povedala direktorica Katja Pegan, je njihov idejni okvir biti prevajalec commedie dell'arte, ki jim je blizu po temperamentu in ideji. Ob tem Katja Pegan verjame, da prav medsebojna različnost lahko vodi do uspeha gledališč, ki tako lahko tako gostujejo drug pri drugem.

Velikokrat pa gledališča med seboj tudi sodelujejo. Kot je povedal direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič, se pri njih resne predstave brez koprodukcije niti ne morejo lotiti, saj nimajo nobenega zaposlenega igralca. Poleg tega je prednost koprodukcije v tem, da ima predstava dva doma, kar ji omogoči kakovostnejše in daljše življenje.