Nastanek
Cankar je pisal komedijo Za narodov blagor poleti leta 1900, ko je bival na Dunaju. Zunanja pobuda za nastanek so bile domače politične razmere, in sicer razdor v stranki, kjer sta se po smrti enega od političnih veljakov za njegovo nasledstvo potegovala dva kandidata. Predvsem pa je Cankar spravil na papir tisto, kar ga je v slovenski družbi najbolj motilo: zlagano naprednjaštvo, liberalnost, patriotično navdušenje in lažna morala. Ko je igro končal, je prijatelju Kraigherju napisal: »Čutim, da sem napisal nekaj vrednega. Pisal sem rezko in tako razločno kakor še nikoli. Naperjena je stvar proti tistim veljakom slovenskim, ki imajo v svojih rokah 'narodov' blagor, diktirajo temu imaginarnemu 'narodu' različne ideale in svetinje, ki so nedotakljive, a za katere se prav za prav živa duša ne meni – proti tistim ljudem namreč, ki mislijo, da so narod, a niso drugega nego svinje.«
Cankar je besedilo avgusta oddal založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki pa je Cankarju svetoval, naj besedilo nekoliko omili in izpusti kakšno pretirano duhovitost. Cankarjev odgovor je bil zelo odločen in samozavesten: »Kar pa vi govorite o nekaterih duhovitostih, ki naj bi se izpustile – to nikakor ne gre! Saj je komedija pisana zaradi teh duhovitosti!« Cankar je bil odločen, da ne popravi niti vejice, saj bi vsako popravljanje po njegovem mnenju zmanjšalo učinek in uspeh besedila, prepričan je bil, da je vsaka beseda na svojem mestu, saj ima prav dialog v tej komediji izjemno težo. Kljub prvotnim pomislekom je založnik delo izdal nespremenjeno.
Knjiga je izšla marca 1901, njen izid je spremljalo veliko zanimanje, med drugim so bralci za dramske osebe iskali modele politikov iz realnega življenja. Cankarju ni šlo za smešenje posameznih oseb ali političnih nazorov, temveč kot je napisal bratu Karlu: »Osmešiti sem hotel naše javno življenje – in lahko si misliš, da bi satiri škodovalo, če bi se bil spravil na osebno malenkostno psovanje ljudi, ki so danes slučajno nositelji teh žalostnih razmer. Včeraj so bili drugi in jutri bodo zopet drugi; osebe se menjajo, stvar ostane.« Tu pa leži tudi ključ do nadčasovnosti in večne aktualnosti te komedije. Če bi šlo Cankarju za prikaz konkretnega spora v določeni stranki in smešenje takratnih politikov, potem bi imela njegova satira danes le še zgodovinsko težo, bila bi dokument nekega časa, ki je že minil.
Na uprizoritev je moral Cankar čakati dobrih 6 let, čeprav je bila premiera v časopisih napovedana že za januar 1901, pa potem odpovedana, kar je Cankarja močno razžalostilo in ujezilo hkrati. Cankarju je bilo nenaklonjeno politično ozračje kot tudi gledališki ravnatelj Fran Govekar, ki se je prepoznal v liku Siratke. Cankar se je že med pisanjem zavedal, da bi lahko imel težave z uprizoritvijo, saj v igri kaže komedijsko ogledalo meščanski družbi.
Premiero je igra doživela na tujem, in sicer po posredovanju Cankarjeve prijateljice, Zofke Kveder, ki je takrat bivala v Pragi, kjer je bila leta 1905 igra premierno uprizorjena. V Ljubljani pa je bila uprizoritev možna šele po zamenjavi gledališkega vodstva, ko je ravnateljevanje prevzel Friderik Juvančič, in sicer 13. 12. 1906.
Zgradba
Naslov Za narodov blagor izraža idejo igre, ki pa je mišljena ironično. Dramske osebe sicer ves čas ponavljajo, da delujejo v korist naroda oziroma za dobro naroda, a kot se izkaže skozi igro, so narodovi blagri zgolj leporečniška fraza, za katero se skrivajo lastni sebični interesi posameznikov. Cankar je igro žanrsko označil kot komedijo v štirih dejanjih. Vsako dejanje je razdeljeno na številne prizore, in sicer prvo dejanje sestavlja 17 prizorov, drugo 12, tretje 18 in četrto 28, kar pomeni v seštevku 75 prizorov. Veliko število prizorov kaže, da osebe ves čas prihajajo in odhajajo z odra, se srečujejo, izmenjujejo ali pa ostajajo, s čimer povečujejo množičnost prizora, vse našteto tako ustvarja ritem igre ter njeno razgibanost. V seznamu oseb najdemo 14 imen, osrednje so Aleksij pl. Gornik, dr. Anton Grozd, dr. Pavel Gruden, njegova žena Helena ter novinar Ščuka, ki nosi ime po ribi, ki grize. Zanimiva pa so tudi imena nekaterih stranskih oseb, npr. Mrmolja, Siratka, Stebelce, ki so karikirana. Dogajalni prostor je meščanski salon, ki pa se iz dejanja v dejanje menja, in sicer prvo dejanje poteka doma pri Grozdu, drugo pri Grudnu, tretje pri Gorniku, četrto pa se krožno vrne na začetek, torej ponovno h Grozdu. Čas dogajanja ni nikjer eksplicitno izražen, sklepamo pa lahko, da gre za prikaz Cankarjeve sodobnosti.
Zgodba
Prvo dejanje se začne s proslavo Grozdove 60-letnice, bralec je postavljen v sredino dogajanja, spremlja Mrmoljev govor, poln zvenečih besed o slavljencu in narodovih koristih, ter se iz prizora v prizor postopoma seznanja z nastopajočimi osebami. Ščuka razkriva ozadje nesrečne Golobove usode in je mnenja, da morajo ljudje poznati resnico. Na praznovanje pride tudi dr. Gruden s svojo ženo, lepo Heleno, kot zadnji pa prispe težko pričakovani Aleksij Gornik. Izkaže se, da si tako Grozd kot Gruden močno prizadevata pridobiti njegovo naklonjenost, prvi mu v zakon ponudi svojo nečakinjo Matildo, drugi pa je pripravljen v boj poslati svojo ženo. Vrh dejanja je dokončen razdor med političnima veljakoma, ki ga Gruden formulira s stavkom: » Zapomnite si to uro! – Od tega trenotka je naš narod v dveh taborih.«, Mrmolja pa ponovi svojo priljubljeno frazo: »Zdi se mi, da je to eden najvažnejših trenotkov v zgodovini našega naroda.« V drugem dejanju je v središču dogajanja Helena Gruden, ki skuša s svojimi ženskimi čari najprej pridobiti Ščuko, z obljubo, da bo lahko na njihovi strani svobodno pisal, tudi o Golobu in njegovi smrti. Na obisk pride Kadivec, ki je zaljubljen v Matildo in ljubosumen na Gornika, zato izrazi podporo Grudnovki in njenim naklepom. Ta se loti zapeljevanja Gornika z vso prefinjenostjo, in ko se zdi, da je ob koncu dejanja podlegel njenim čarom, vstopi v sobo Gruden in ljubezenski privid se razblini. V tretjem dejanju se Gornik odloči, da bo odpotoval, saj ima dovolj političnih igric. Še prej pa ga obiščejo: Gruden, ki bi rad razčistil glede ljubezenske afere s Heleno, Matilda, ki pove, da je poroka z njim ne zanima, Kremžar se prilizuje in ga imenuje »naš steber«, Kadivca na obisk žene ljubosumje, s Ščuko imata odkrit pogovor o družbenih razmerah in javnem delovanju posameznika, Grudnovka pa ga skuša prepričati, naj vendarle ostane. Vrh dejanja je prihod Grozda, ki vpričo Gornika in ostalih prisotnih zahteva, naj mu Ščuka izkaže svojo vdanost in mu zaveže čevelj. Ščuka mu čevelj sicer zaveže, a na napačni nogi, s čimer pokaže svoj upor, hkrati pa izreče tudi dokončno slovo zbrani družbi. Četrto dejanje se začne z ljubezenskim prepirčkom Matilde in Kadivca, ki pa ga preglasi Grozdovo slabo počutje. Imel je namreč nenavadne sanje, Ščukova neposlušnost pa vidno omaje njegovo samozavest. Še vedno pa verjame v poroko Matilde in Gornika, tako tudi Klander in Siratka, zato se vrneta v njegov tabor. Obisk Gornika zmedo še poveča. Vrh doseže dejanje ob prihodu Siratke, ki prebere Ščukov razglas, v katerem razkrinka vse ozadje boja za narodove ideale in tako napove nove čase, ko bo važen človek in ne imaginarni narod. Grozd in Gruden prestrašena zaradi nemirov na ulici pozabita na nesoglasja in se ponovno skupaj borita v imenu narodovega blagra, Mrmolja ponovi frazo o zgodovinskosti trenutka, Gornik dokončno odide, Matilda in Kadivec pa gresta skupaj študirat.
Vsako dejanje doseže torej vrh ob svojem koncu, kar določa tudi kompozicijo in ritem igre. Dejanja delujejo kot zaključene celote, igra pa se tako ne stopnjuje v en sam zaplet, vrh in razplet. Dogajalne pramene bi lahko shematično povzeli takole: boj za pridobitev naklonjenosti bogatega in uglednega tujca, ki s tem povzroči razdor med političnima veljakoma (Grozd – Gornik – Gruden), prehajanje iz tabora v tabor in iskanje sebi najugodnejše pozicije (Mrmolja, Klander, Siratka, Kremžar, Stebelce), dva ljubezenska trikotnika (Gornik – Matilda – Kadivec in Gornik – Helena – Gruden) ter prebujena vest, ki vodi v upor in željo po spremembah (Ščuka).