Dejmo stisnt! bi rekel Mare Bulc, ali pa Gremo vsi!
In, ja, vem, da tile festivali človeka ožamejo in da je bil Exodos letos z dogodki natrpan. In tudi priznam, da sem sam prav enak in da bi, če bi ne bilo po službeni dolžnosti, videl precej manj stvari.
Ampak zdaj sem že dodobra padel v ritem in me predstave že dobesedno osvežujejo.
Kot dober tuš – zdaj bo spet sezona, ko se paše stuširat parkrat na dan – me je dva tedna vsak večer oblivala svežina; poetike, estetike, tehnike in narativi, ki jih v tem prostoru ne vidim.
In svoboda, koliko svobode. Šele ko vidim, da sem presenečen, prepoznam, da sem ujet, omejen, z lastnimi pričakovanji, ler-laufom in cinizmom.
Pa bi mi tega ne bilo treba. V gledališču me, praktika, ne bi smelo nič presenetiti. Vsaj ne v smislu, kaj se da. Kako je dobro – OK, ali pa kako me je zapeljalo – tudi. Ampak, da si rečem, “saj res, tudi to lahko” pove več o meni kot o gledanem.
In zato pravim, da je treba stisnt! Prav vsaka zamujena predstava, ki je zrasla iz drugačnih korenin, ki je s seboj pripeljala drug mikro-kozmos, je zamujena priložnost za osvežitev.
No, za zamudnike vseeno: video pokušina azijskega Fokusa
Vem, da mi današnjih Jutrišnjih žurov ni treba posebej reklamirat, ker so pač Forced Entertainment. Ampak dejmo stisnt!
Rezime
Nataša in v fokusu Tim, foto: Nada Žgank
Tang pa je Fokus, foto: Nada Žgank
Na splošno bi rekel, da sta se pred nami razprla dva intimna pogleda, dva optimizma glede prihodnosti uprizoritvenih umetnosti, dve osebni umetniški mreži.
Tang in Tim sta svobodo, ki jo omogoča tak kuratorski model, izkoristila za iskrenost.
Vse prevečkrat so programi festivalov preračunljivi: tale komad bo za kritike, tale bo napolnil dvorane, k temle bomo šli naslednjič gostovat mi, tale koprodukcija nam potegne nekaj EU keša…
Polnoletni Exodos še vedno čustvuje najstniško, verjame v Resnico in Ljubezen in Vesolje in kar je še idej, ob katerih se z leti pričnemo kremžiti, sploh če prebiramo kakšno lastno najstniško poezijo. Ampak te ideje so vendarle lepe. Naivne, a lepe. In če se jih čez leta lotimo znova, zrelo…
Na čuden način se je izbor naredil sam. Bilo je nekaj kosov, ki sem si jih res želel pripeljat in vsi so imeli nekaj skupnega v smislu pristopov…
Ne, to sem že zapisal, v prvi izdaji pričujočih zapiskov.
Tim?
Vse predstave podajo žogico nazaj publiki. Publika je ta, ki mora izumit in si izmislit sama dela. Nekaj praznega je v vseh delih, nekaj preprostega.
Pri prostoru umetnosti je zanimivo, da gre za prostor, kjer lahko narediš in rečeš stvari, ki imajo drugačen odnos do uporabnosti, do etike, morale in politike. V prostoru umetnosti lahko zasedaš in raziskuješ neuporabne pozicije. In zame je umetnost prostor, kjer lahko proizvajaš tiste vrste pomenov, ki jih ne moreš nikjer drugje.
Sicer bi vsi pisali eseje?
Sicer bi vsi pisali eseje.
Še dobro, da jih pišejo tisti, ki to res znajo. In še dobro, da tisti, ki res znajo pisat gledališče, pišejo gledališče.
Najstniški Exodos ima še mnogo, kot bi rekli v novodobnem menedžerskem lingu, priložnosti za razvoj.
Lahko bi bil bolje oglaševan in objavljan, bolj vsebinsko prepleten s prostorom in institucijami, v katerih se odvija. Lahko bi se – kako netipično najstniško – precej bolje znašel v medmrežju. Lahko bi mu strici iz ozadja (khm, khm, Rotovnik se je na tiskovki nekaj oglašal) namenili več sredstev.
A imamo, kar imamo. In časi so težki, pravijo. Treba je stisnt!
Hvala za pozornost,
in za festival.
Se vidimo jutri na Žuru in žuru!
jure
***
18. mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti, ki ga kot bloger vsakodnevno spremlja Jure Novak:
"Mnjahm. Še nikoli nisem bil bloger. Prestar sem za blogerja. Zato raje recimo, da sem zapisnikar. Zapisujem. Zapiskujem."