Obljuba dela dolg.

Praviš, da govoriš o stvareh, ki jih ne razumeš. Zakaj te potem poslušamo?

Raziskovala sem. Resno raziskovala kvantno fizko. Moja starša sta znanstvenika in sta mi pomagala pri delu raziskav. Ampak ugotovila sem, da več kot vem, manj razumem. Kvantna fizika postavi na preizkušnjo temelje našega razumevanja realnosti.
Potem sem se osredotočila na občutek, ki ga dobiš, ko ugotoviš, da ne moreš povezat tega, kar misliš, da veš o svetu, z znanjem, ki ti pravi, da so tvoje zaznave zmotne.
To je žarišče moje predstave.
Dve resničnosti sta. Resničnost tvojega telesa in tvojih čutov. In resničnost, o kateri govorijo teoretiki, kjer se atomi pojavljajo in izginjajo, kjer je čas naložen v plasteh.
Naša izkustva so samo del spektra vsega, kar lahko obstaja. Naša zavest je tenka plast resničnosti.

Pa zavest fizikov?

Trdijo, da so njihove zavesti razširjene, da lahko operirajo v teh skoraj navideznih resničnostih. Resničnostih, ki jih ne moremo spoznati zaznavno. Raziskujejo notranjosti atomov – tega ne bomo nikoli neposredno izkusili.
Ko bereš kvantno fiziko, se skoraj zdi, da gre za filozofski diskurz in ne več znanost, kot si jo predstavljamo.
No, medtem, ko sem raziskovala vse to, me je začelo zanimati, kako ljudje dojemajo te mejne znanosti. Brala sem internetne komentarje ob člankih o novih odkritjih. Kako naj človek reagira na taka nova znanja?
Osredotočila sem se na glas amaterja, človeka, ki ni strokovnjak. Nisem želela, da bi ljudje na odru vedeli veliko več od publike, da nismo tam, da bi ljudi učili. Da se z vsemi temi dognanji soočamo enako težko kot publika.

 Pred kratkim sem spet videl fotografijo ruskega znanstvenika, ki mu je glavo preluknjal tok protonov, medtem ko je izvajal eksperimente v tej – drugi, abstraktni – resničnosti. Videl je “svetlobo tisočev sonc”. Bolelo ga ni. Tu se resničnosti le srečata. Ali pač?

Dve stvari: prej si me vprašal, zakaj naj bi me kdo poslušal. Moj najljubši odziv na predstavo se je zgodil na Dunaju. Gledal nas je par, star okrog 70 let. Po predstavi sem ju poiskala. On je bil profesor fizike. Vprašala sem ga – ker se trudim, da so stvari, ki jih rečem v predstavi pravilne – vprašala sem ga, sem kaj zgrešila? Rekel je “Ne, ampak je tako ali tako vseeno, ker ima predstava dobro sporočilo.” “Kaj pa je sporočilo?” “Sporočilo je, da ne vemo. Da moramo ves čas vedeti, da ne vemo.” Naša znanja so kot stolpi, kjer je vsako naslednje dognanje odvisno od predhodnih in se lahko cela struktura v vsakem trenutku sesuje.
Kar pa se tiče srečevanj resničnosti: večina stvari, o katerih govorim, se raziskuje na zelo high-tech aparaturah. Zato potrebujem v predstavi plast odločne abstrakcije. Ker si niti ne moremo privoščiti teh norih strojev, kjer se dogajajo nevidne stvari. To, kar uporabljamo na odru, je zelo osnovno. Vse te ideje poskušamo raziskati s pomočjo bazičnega.

Ko človek, četudi ljubiteljsko, bere sodobno fiziko, kaj kmalu naleti na nečloveško matematiko. Matematiko, ki je – vsaj meni in, predvidevam, sleherniku – preabstraktna, preoddaljena. Zato se mi zdi zelo drzno, da se teh pojmov lotevaš v tako kratkem formatu kot je celovečerna predstava (tu sem v resnici rekel “an evening’s entertainment”, in sem bil s formulacijo jako zadovoljen, ampak je neprevedljiva. Kje sem že bil? Drzno.)

To tudi mene fascinira. Za matematiko sem neuporabna, nič mi ne pomeni. Kar je škoda. Moja mama je matematik, napisala je knjigo o matematičnem modelu… Znanost, ki sem jo lahko razumela jaz, je temeljila na metaforah. In tudi matematika je skupek metafor, ki jih sicer ne razumem, pa vseeno. Ko torej znanstveniki prevajajo matematiko v jezik, govorijo v metaforah. Čas kot rjuha. Snov kot vrsta niti… Majhni modelčki, majhne metafore. In vse te metafore neprestano propadajo, saj se ne morejo prilagoditi napredku znanja. Za atome imamo recimo vsaj sedem obdobij metafor.
In ta občutek, da zmoremo svet razumeti le kot metaforo, me je fasciniral. S tem se ukvarja ta predstava.

Bodi dovolj. Ker res nočem preživet cele sobote v pretipkavanju intervjuja. In ker morate tako ali tako prit pogledat predstavo. In ker je Kate čakala vaja. Temno snov namreč igrajo precej redko: recimo enkrat na leto. Ampak Kate pravi, da se ji zdi to predstava, ki jo želi igrat še šestdeset let.
Me prav zanima, kaj bodo takrat govorili fiziki.

Še kratek reminder, ker je Exodosova spletka še vedno MIA:



Lep manjko cca. 501,4 sekund stare svetlobe, ker ste v senci cca. 1×10^50 atomov Zemlje,

ali, metaforično rečeno, lep večer!

jure

p.s.: Uiii! Mislim, da sem dobil karto za premiero Bestiarija (Zverinodrž? Mrcinarij?). In zmenek z dramaturgom Jako Ivancem. Še poročam.

Pozor: Predstava Bestiaires, v sklopu festivala Exodos, je v nedeljo, 21.4.2013, prestavljena iz 19.00 na 20.00.

***

18. mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti, ki ga kot bloger vsakodnevno spremlja Jure Novak:


"Mnjahm. Še nikoli nisem bil bloger. Prestar sem za blogerja. Zato raje recimo, da sem zapisnikar. Zapisujem. Zapiskujem."