Prvi odmor.

Na sestanku v zakajeni pisarni Exodosa. Pisarna ima patino devetdesetih, vključno z zastarelimi digitalijami (en ventilator škripa, grafična kartica bo zdaj zdaj fuč), slabo instant kavo (mleka danes ni, hladilnik pa tako ali tako zmrzuje) in dizajnom Ajaxa. Festival je letos polnoleten in ata Ajax je baje poklical mačeho Natašo (festival je prevzela, ko je bil star šest let), češ, “ob polnoletnosti pa moram bit spet zraven”. In je, sodobno, vijolično je.

Dami, odgovorni za dim, prej omenjene patine ne kažeta. Nekaj … imanentno živega, ženskega je v miru, ki ga sevata Nataša in Katja, kljub temu, da sedita na kupu nedorečenih in nepovezanih logističnih nočnih mor.

Vsak festival je urgentno stanje. In je praznik, praznovanje. Vsak praznik je urgentno stanje. In če je moj impulz, da se za praznik postavim za žar ali ob glasbeni stolp, obstaja tip ljudi, ki izžarevajo zaupanje v to, da se bodo stvari nekako vendarle sestavile, umirile, izpeljale. In jih mirijo, peljejo. “Med festivalom bo več časa”, reče Katja. Med festivalom? Kako?

V preddverju.

Etchells seva podoben mir. Predvidevam, da je tovrsten mir potreben, da sediš na prelomnicah med performance artom, vizualnimi umetnostmi (v njegovem primeru bi rekel raje “režijo pogleda”) in literaturo. In da te vsa tri področja dojemajo kot cutting edge.

“Ni pomembno v katerem mediju delam, vse je povezano z nastopanjem. [...] Od tod pride moje razumevanje. Tudi ko pišem roman, razmišljam o pisanju v smislu, kako ‘nastopa’ v bralcu.”

V okviru Exodosa je prvič kurator časa. Prostor kurira že vrsto let.

“Na čuden način se je izbor naredil sam. Nekaj ‘kosov’ sem tako ali tako mislil pripeljat, bili so si podobni v smislu odnosa do gledalcev. [...] Večini projektov je lasten preprost, jasen, domačen pristop k biti-v-predstavi. Imajo relativno preprosta pravila, pristope k uporabi materialov in teles, transparentni so. Večinoma gre za stvari, ki sem jih izkusil v zadnjih desetih letih, ali pa sem imel kaj z njimi.”

Zapiskoval bom torej osebno izkušnjo gospoda, ki sem ga v fojerju hotela pričakal kot zaljubljena srednješolka. In festival, ki poleg Etchellsove izbire predstavlja še fokus na Azijo, bo gotovo presegel orientalizem, kot ga prezirajo slovenski poznavalci azijskih kultur.

Nazaj v dvorane!

Na tem mestu se bom trudil razgrniti vpogled v festival od znotraj. S pozicije, ki si jo resen novinar ne sme privoščiti. Pristransko bom navijal za program, ki mi je že zdaj všeč in hkrati vsiljivo vitkal nos v stvari, ki se me ne tičejo.

Iskreno upam, da bom zanimivo branje in vsaj tako redno, da vas bom kratkočasil med daljšimi obiski sanitarij.

Na izhodu vaš,

Jure

p.s.: Ekonomsko propagandni program.

Prostor tišine, je Ant Hampton delal skupaj z Etchellsem. Gre za projekt v seriji autoteatro.

Autoteatro? (Samogledališče? Boljša bi bila socialistična okrajšava: samokaz.)

Hampton že od 2007 razvija tip performansa, kjer delo izvajajo gledalci sami, najpogosteje za drug drugega. Udeleženci dobijo navodila, kaj naj naredijo ali rečejo, prek zvočnih posnetkov, likovnih iztočnic ali besedila.

In s tem, ko upoštevajo ta navodila, se začne odvijati dogodek. Autoteatro ne zahteva od ljudi, naj bodo iznajdljivi ali domiselni, niti ne vzpodbuja tekmovalnosti.

Bistveno je,

•     da v delu ni publike, razen samih udeležencev, ki so hkrati izvajalci;
•     in da so strukture dela avtomatske: na nobeni točki v delu vanj ne posegajo igralci, niti kdo drug razen udeležencev.

Dela Anta Hamptona lahko razumemo kot sprožilce za vsakokratno novo delo, ki se razvije, ko se sprožijo udeleženci.

Tu se metierja Hampton in Etchellsa deloma prekrivata. Oba, prvi eksplicitno, drugi pa implicitno, v resnici ne režirata/slikata/pišeta/izvajata svojih del, pač pa režirata/slikata/pišeta v razume, duše konzumentov teh del. In ti so nato njihovi izvajalci.

In, ja, seveda je odnos izvedba – gledalec ali dejanje – udeleženec vpisan v vsa umetniška dela. Ampak pri Hamptonu in Etchellsu zaznamo v delih samih celo nekakšen manko. Polna postanejo šele, ko jih zaznamo, se jih udeležimo, jih izvedemo. Case in point: Starfucker.

***

• Povezava na Juretovo spletno stran
• Povezava na spletno stran festivala Exodos

***

18. mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti, ki ga kot bloger vsakodnevno spremlja Jure Novak:


"Mnjahm. Še nikoli nisem bil bloger. Prestar sem za blogerja. Zato raje recimo, da sem zapisnikar. Zapisujem. Zapiskujem."