Gotovo nisem edini režiser, ki ima ob premieri že poporodno depresijo.

V moj prostor vdrejo neposvečeni neznanci in ekipa, ki je pred tem delala predvsem in samo za moj pogled, svojo pozornost kar naenkrat razprši med vse te nehvaležneže.

Hkrati pa je to seveda obrambni mehanizem: karkoli si že mislijo, itak ne vedo, o čem govorijo.

 

S producenti je drugače. Njihovo delo se v resnici začne šele s premiero. Tisti zares dobri potem s projektom živijo in dihajo, dokler teče.

In prav zato ne morem trdit, da razumem, kako se dva dni pred začetkom počuti ekipa Exodosa. Na telefonih so slišat še kar mirni. Na kave nočejo. Katja se je odločila, da bo vikend preživela z družino, kot da je njen zadnji.

 

Odločno pa trdim, da razumem, kako se počuti Mare Bulc. Počuti se, da je že prepozno. Da je vsega konec. Gremo vsi! je že narejen, "v dobrem in slabem", v zadnjih tednih ali dneh projekta se avtor/režiser zlije s krotilcem v leve prebarvanih džungelskih živali. Med njimi so lenivci, šimpanzi in sloni. Ter levi. In obstaja krhek, nedoločljiv ekvilibrij, kjer se vse živali zaigrajo: takrat nastane nekaj posebnega.

 

V odnosu do Prostora tišine sem se znašel nekje vmes. Moja naloga je bila poustvariti (zdravo, igralci!) tujo idejo. Ant in Tim sta projekt doterala in je res dober. Ampak. Ali so detajli, ki sem jih opazil, ki so v meni zapeli - nastali namenoma? Razumem, "šta je pjesnik time 'tio da kaže?" Lep primer so bili vključeni zvezki - na prvi pogled so nekaj povsem preprostega. Pa vendar smo rabili oblikovalca in dobrega tiskarja, da sta jih naredila čim bolj podobne izvirniku. Ker človek nikoli ne ve, kaj je napaka, kaj pa nalašč.

In veste kaj? Tudi, ko vprašaš avtorje, tega ne vedo.

 

Po mojem se enako počutijo organizatorji festivalov (povedno - na svoji spletki še niso niti našteti). Vsi beremo vanje koncepte, premišljenost in ideje. Ampak najboljše stvari se enostavno zgodijo. In človek se vedno znajde na meji med tem, ko čutiš, da nekaj mora bit, in med tem, ko veš, da nekaj mora bit.

Nataša je zato šla do Tima. In mu rekla, ali bi. In on je rekel ja. Najbrž prehitro. In se znašel, kjer je. (Jutri pride nazaj. Z nami bo cel festival.) In Tim je zato poklical ljudi, ki delajo njemu všečen teater. In oni pridejo k nam.

 

S celo to tirado želim poudarit dejstvo, da je življenje naključno in selekcija festivalov tudi; in da se v tej naključnosti skriva ključ. V soboto, po generalki Prostora tišine, bom poskusil poiskat (in zapisat) rdečo nit festivala. Ampak predstav je preveč in so predobre in preveč na gosto, da bi mi to lahko zares uspelo.

 

Poskusite srečo. Kupite si nekaj kart, ker vas privlačijo naslovi, posnetki ali avtorji.

Zaenkrat priporočam Bestiarij in Prostor tišine. Slednjega z urgenco obveznih rezervacij.

Lep vikend,

 

se beremo,

 

jure