Premalo teksta

Prišli smo do točke, ki sem se jo bal že od začetka, točke, ko mi niti Andrejini prodorni zapisi ne pomagajo več. Priznati moram, da imam sum. Sumim, ne, bojim se, da ves ples berem – narobe.

In nič ne pomaga, da sem že delal kot dramaturg na plesnih predstavah, nič, da jaz drugim glede sodobne umetnosti vedno pravim, da ni narobe branja, da je prav vsako posameznikovo branje edino pravilno.

Kljub vsemu temu, ko zapuščam plesno predstavo, plašno pogledujem ostale obiskovalce, da vidim, ali smo podobne volje. Med predstavo se – pogosto edini v dvorani – smejim, očitno na napačnih mestih. In ko se kasneje pogovarjamo, govorim o delih predstave, ki se jih nihče ne spominja. Zdi se mi, da vsebine in interpretacije berem v ples in ne iz njega.

Morda vse to, ker ne znam plesat. Ne, da nočem, ali da me je sram, ne, dejansko ne znam. Z zavistjo gledam vse tiste boke, ki krožijo v osmicah, vse tiste noge, ki se urno in vešče izogibajo druga drugi. Sam se v najboljšem primeru majem z noge na nogo z zaprtimi očmi, z rokama malo pobobnavam po zraku in furam safr.

In potem se, ko gledam plesalce, zavijem v lupino intelektualca. Hmmm, pravim in pa, da, da, medkontekstualno in pa avtoreferenca; intelekt.

In, glejte – inter lex – brati v, brati med. In ne brati iz.

Ravno prav teksta

Tako, priznal sem. In zdaj tudi veste, zakaj se tako krčevito oprimem vsakega tekstualnega teksta, ki se znajde v plesni predstavi, zakaj mu pripisujem tolikšen pomen in težo. Kar je pogosto prav narobe – namesto, da bi tekst v sozvočju s pomeni teles v gibanju na teži izgubljal, se mi postavi v ospredje.

Včerajšnji Samo jaz sem, kašljam Zana Yamashite mi je v ozadju ves čas ponujal varno naročje teksta in morda sem se prav zato lahko sprostil in bral minimalno estetizirano telo izvajalca. Dojel med-igro dvojega. In končno tudi tekst, v vsej njegovi haikujskosti, tistega na steni in tistega, človeškega, pred njo.

Zato vam ne bom pojasneval, kaj vse mi je pri Kašljam štimalo, niti kako prefinjeno se je stenski tekst abstrahiral in se je s tem konkretiziralo telo. Rekel bom, da sem Zana začutil. In bil je dober filing.

Preveč teksta

Gej Romeo (ki se ga v resnici ne bi smelo prevajati, saj gre za direktno referenco na gayromeo.com) pa s tekstom postreže v obilju – vsak obiskovalec prejme knjigo. Izredno simpatični Daniel Kok (če to ni psevdonim, bi moral biti) nas potem v kristalno jasni kontekstualiziciji privede do virtuoznega plesa na drogu. Glede na to, da je Kok dejansko prvak plesa na drogu, drugega tudi ne bi pričakovali.

Danes ob 19h ga lahko vidite v Duši Počkaj, če ste ga včeraj zamudili. Ali pa še enkrat. Res je za pogledat.

Ampak vseeno me ples na koncu zmoti. Če se mi je zdela Eisina mojstrskost na drogu premalo kontekstualizirana in izpisana, mi je Kokova skoraj preveč – znak. Pojdite pogledat in javite, ali ne bi bilo skoraj bolje, če bi nam plesa na koncu sploh ne pokazal. Ali pa bi nam zaplesal že na začetku.

Cybertext

Današnji zapis je, kot vidite, opremljen z manj povezavami. Očitno je namreč z medmrežja padla Ljudmila, z njo pa tudi Exodosova spletka.

Pa ravno zdaj, ko je jasno, da smo Prostor tišine podaljšali še na ponedeljek in torek in bi bilo na spletu možno in priporočljivo najaviti vaš obisk knjižnice.

No ja,

upam, da se vseeno vidimo,

lep vikend!

jure

ps.: Vidim, da mi resno upada gostota internih govoric s festivala. Popravimo: včeraj je direktorica oblekla svojo leopard-tekstura malo črno oblekico. In Borut Bučinel baje zbira fotke nje, v prav takih oblekicah, danes pa smo ga videli s škarjami v roki nad zvezanim in na pol golim moškim.  In eeee… en mojih sinov ima norice.

***

18. mednarodni festival sodobnih odrskih umetnosti, ki ga kot bloger vsakodnevno spremlja Jure Novak:


"Mnjahm. Še nikoli nisem bil bloger. Prestar sem za blogerja. Zato raje recimo, da sem zapisnikar. Zapisujem. Zapiskujem."