Žanrska razširitev je odzvenela tudi v obogatitvi ponudbe ali vsaj programski razširitvi, pod katero se je tokrat podpisala Zala Dobovšek. Festival je tako ponovno potrdil, da Slovenija premore izjemno kakovostno živo produkcijo, ki ne odseva zgolj žanrske pestrosti in izrazne večplastnosti, temveč se tudi pogumno in ambiciozno spopada z medijskimi in žanrskimi konvencijami.

Žanrska razširitev festivalske sheme ni le otežila dela žirantov, temveč je prevsem dreznila v prekritje z obstoječim in utrjenim Bienalom lutkovnih ustvarjalcev Slovenija (potekal je od 15. do 18. septembra v Mariboru). Relevantnost omenjenega vprašanja podpira tudi odločitev selektorja prejšnje edicije Zlata paličica, Mateja Bogataja (s podporo takratne žirije), da v tekmovalni program ne uvrsti lutkovnih predstav. Nič čudnega torej, da je marsikateri spremljevalec festivala utemeljeno podvomil, kaj bo tovrstna razširitev prinesla oziroma s čim je motivirana.

Morebitni odgovor se skriva v drugi festivalski novosti, in sicer poudarjenem vzgojnem vidiku, s katerim organizator sledi razvojnim smernicam kulturne vzgoje kot prioritetnim nalogam osnutka Nacionalnega programa za kulturo (2014–2017). Sledeč piscem osnutka je v Sloveniji opaziti "pomanjkanje kazalnikov za kakovostno izvedbo KUV v kulturnih ustanovah" in s tem tudi njeno pomanjkljivo implementacijo v vzgojno izobraževalnih procesih.

Tovrstne korake je seveda treba pozdraviti, možne pristope k uresničitvi pa prebirati tudi iz same programske zasnove letošnje Zlate paličice, ki je vzgojni vidik zasnovala na dveh nivojih, najprej s pripravo okrogle mize z naslovom Pelji me v gledališče. Osrednji namen pogovora je bila tematizacija vloge gledališča za otroke in mladino, ki jo med drugim problematizirajo tudi zbrani eseji v zborniku Odraščajoča publika. Podporo pedagoškim delavcem pri snovanju pogovorov z otroki predstavlja nabor vprašanj, s katerimi sta kataloška besedila dopolnili selektorica Zala Dobovšek v sodelovanju z umetniško vodjo Ajdo Rooss. Omenjene smernice ne želijo diktirati, temveč prej usmerjati in ponujati možne usmeritve pri nadaljnji obravnavi posamične predstave. Tovrsten poskus dopolnjuje obstoječe strategije in programe, ki obveščajo in usmerjajo strokovne delavce v šolah na kakovostno kulturno-umetniško ponudbo ter jim pomagajo pri orientaciji v prenasičeni programski ponudbi. Gre torej za poskus, s katerim bi lahko dvignili raven kulturne pismenosti ne le med najmlajšimi, temveč tudi med njihovimi vzgojitelji (bodisi šolskim osebjem, bodisi starši). Kot zgled in motivacijo za razvoj tovrstnega početja velja izpostaviti program filmske vzgoje Kinobalon, ki ni samo celostno in sistematično oblikovan, temveč se z aktualnimi tematikami in svežo filmsko produkcijo odziva na sodobne potrebe mladih. Festivalski selekcijski nabor, ki ga opravi strokovnjak s področja, nedvoumno prinaša možen premik, jasnejše uokvirjanje in prepoznavanje kakovosti. A to seveda ne pomeni, da ga je mogoče ugledati kot edini kazalec relevantnosti. Nasprotno, programska zasnova KUV mora nastajati v sodelovanju različnih strokovnjakov, saj enostranska selekcija pogosto pokaže tudi svoje pomanjkljivosti ali celo spodleti.

Tako bi se upravičeno vprašali, kje tiči vzrok za velik razkorak pri selekciji med mag. Urošom Trefaltom (selektor letošnjega Bienala lutkovnih ustvarjalcev) in Zalo Dobovšek, še posebno zato, ker oba protagonista kot selekcijski ključ izpostavljata sicer abstrakten in izmuzljiv kriterij kakovosti. Je vzrok zgolj izčitavanje nabora iz nekega drugega medija (video posnetka), za katerega vemo, da ustvarja odmik od originala zaradi številnih dejavnikov, kot je na primer montaža? Ali počiva razlog, da ta abstrakten kriterij usmerja popolnoma drugačen fokus? 

Glede na poznavanje materije in upravičen dvom v nekatere odločitve, bi rekla, da gre za preplet obeh dejavnikov. S tem ne želim izpostavljati dvoma ali kritike ene ali druge selekcija, saj je ta vselej že sama plod avtorskega pogleda in podpisa. Izpostaviti želim le, da se KUV na področju gledališča ne bi smel ustaviti in zadovoljiti s festivalskimi selekcijami, temveč poiskati drugačen in ustreznejši model in metodo. Preden zabredem pregloboko, krmilo raje obrnem nazaj k festivalskemu programu, ki nedvomuno potrjuje kakovost slovenske otroške in mladinske produkcije. Hkrati pokaže tudi pomanjkanje drznosti in samozavesti za spopadanje z družbeno tabuiziranimi temami, katere potreba je več kot očitno naslovljena tudi s strani otrok in strokovne žirije. Nič čudnega torej ni, da je med 15 otroškimi predstavami za najboljšo predstavo izbrana Skrivnost, nastala po romanu Jacqueline Willson, v režiji Mateje Koležnik in v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Nedvoumno gre za iskreno in pretresljivo uprizoritev, ki se ne izmika soočanju z družbeno problematiko in jo hkrati preplete z učinkovitim in premišljenim gledališkim jezikom in jasnim dramaturškim fokusom.

Podobno relevantno družbeno problematiko totalitarizmov izpostavlja tudi drugo nagrajena predstava Živalska farma, nastala po istoimenski literarni predlogi Georgea Orwella in na oderske deske prenesena pod režijsko taktirko Vita Tauferja in Andreja Rozmana - Roze, ki je poskrbel za dramatizacijo. Igriva, a hkrati ostra kritika ustvarja subtilno "gledališko poezijo, ki na duhovit način razvija govorico lutk ter skozi vizualno interpretacijo in suvereno izvedbo vseh nastopajočih z lahkoto nagovarja najširše občinstvo: od otrok, mladine, pa do odraslega občinstva", kot v svoji utemeljitvi zapiše strokovna žirija, v sestavi Matjaža Zupančiča, Irene Matko Lukan in Petre Veber.

Več kot očitno je torej, da nam umanjka nek specifičen prostor, ki se ne bi ustavil le pri premišljevanju o možnih uporabah gledališkega jezika, poskusih rušenja njegovih konvencij, temveč bi aktivno iskal, drezal in gledalce soočal tudi z relevantnimi družbenimi in intimno-osebnimi vprašanji (bodisi razširjene tematizacijo spola in seksualnosti, ki segajo od otroškega raziskovanja spolnosti, do širitve matrice družbenega spola, prek obstoja nenormativnih družinskih entitet; bodisi verskih, rasnih in drugih kulturno pogojenih vprašanj, ki se vpisujejo na naših telesih in utrjujejo abstraktno določenost družbenih normativov). V preletu ponudbe vsebin za otroke in mladino hitro trčimo ob te nevidne, a trdno obstoječe meje, (samo)cenzuro institucij in ustvarjalcev ter normativno podreditvijo. Zakaj je gledališki medij tarča te cenzure, ko pa ob ponudbi vsebin v drugih medijih kot tudi v življenju prav te pritiskajo in še kako bodejo v oči? Namesto, da bi gledališče nenehno rušilo družbene normative in stopicalo vzporedno z aktualnim dogajanjem, se ustvarjalci (in institucije) zlahka ujamejo v vajeti izoblikovanih stereotipiziranih podob, pa čeprav jih občasno preoblečijo v objekte in živali. Skrivanje ali vsaj umanjkanje tovrstnih vsebin še dodatno poveča njihovo privlačnost, a zaradi prepovedi ostaja skrita pred očmi vseh teh velikih Drugih, ki vse te vsebine prepovedujejo.

Prav zato je Alica v čudežni deželi še vedno tako zelo privlačna, saj ponuja svet, ki nikakor ni določen in prepoznan. V predstavi LUKNjA Matije Solceta se kompleksen svet Aličinega imaginarija gradi neposredno pred našimi očmi v svoji najčistejši podobi. Solce gradi zgodbo z minimalistično, a izjemno učinkovito uporabo različnih gledaliških pristopov, pri čemer uspešno manevrira med absurdnim, nadrealističnim in vsakdanjim. Za omenjeno predstavo je tako povsem utemeljeno dobil nagrado mladinske žirije, medtem ko je strokovna žirija nagradila ne le predstavo, temveč tudi samega avtorja, saj je tudi v otroški predstavi Močeradek gre čez cesto, pokazal izjemno občutljivost vpeto v pisan in domišljisko ter senzorično dodelan gledališki svet.

Tudi z drugimi nagradami za posebne dosežke je komisija pokazala občutljivost in premišljenost. Inovativnost je prepoznala v lutkovni miniaturki Janček Ježek, glasbeno-gledališki eksperiment je uspel Društvu Familija v koprodukciji s Cankarjevim domom s predstavo Posluh! Recikliramo, z močjo neverbalnega gledališča pa je komisijo prepričala Luna na cesti. Zaključek Zlate paličice je nedvomno spodbudna popotnica slovenskim ustvarjalcem pri nadaljnjem ustvarjanju. Seveda, ne edina. Seznam nagrad slovenskim ustvarjalcem na področju otroškega in mladinskega gledališča tako doma kot v tujini, je upravičeno še daljši. Upajmo pa, da bodo v prihodnje ustvarjalci in institucije spodbujeni tudi v drezanje družbenih normativov.


Povezave: Osnutek NPK (2014-2017)