Jasmina Založnik, SiGledal, 14. 4. 2013

Gremo vsi na Gremo vsi!

Tokratno edicijo mednarodnega festivala Exodos odpira slovenski režiser Mare Bulc s predstavo brez igralcev, a ne brez nastopajočih. Gledališke deske je okupirala šesterica glasbenikov, ki po glasbenem stilu ne sovpadajo, a prav s tem razpirajo nove možnosti sodelovanja, prepleta in pristopa h glasbi. In tudi zunaj nje. Saj vendarle gre za gledališče. In tudi za življenje. Za nenehno izzivanje in spopadanje, premeščanje, pretapljanje in razvoj. Medija in sebe. Gremo vsi! je tako mogoče brati kot povabilo. K ogledu predstave. K spremembam. K transformaciji. Tistih na odru. Kot tudi tistih izza odra. In nazadnje tudi nas. GREMO VSI!

Mare Bulc / foto Urška Boljkovac

Vstopna točka v projekt je tema migracije s predpostavko, da je mogoče o političnih, ekonomskih, čustvenih in drugih migracijah »govoriti« metaforično preko migracije glasbenikov iz benda v bend. Kaj je bil povod za topiko migracije in njen metaforičen oris?

Ideja za predstavo se je porodila pred več kot letom dni. Vstopna točka je povezana z realnimi odhodi vedno več prijateljev, znancev in sorodnikov iz države. Množičnost odhodov, s katerimi sem se srečeval, še pred nekaj leti ni bila tako izrazita, vidna in prisotna, kot se zdi, da postaja danes. Vzrok odhodov ni imel istega označevalca – ekonomije, temveč so bili razlogi raznoteri in heterogeni (povezani tudi s partnerskimi odnosi, izobraževanjem in podobnim).

Odločil sem se, da temo migracije uprizorim. Jo skušam predstaviti v njeni raznoterosti in jo povežem z državo, v kateri živim. Državo, iz katere se poskuša »osvoboditi« vse večje število ljudi. Premislek me je vodil k začetni formuli – h glasbenikom, ki se tako kot migranti iz države v državo, selijo iz benda v bend. Glasbena skupina postane na ta način istovetna z državo, glasbenik pa njen prebivalec. To je bila pozicija, s katere sem si zamislil vstop v proces dela z glasbeniki.

Prenos glasbe oziroma glasbenega ustvarjanja v gledališki dispozitiv je vse prisotnejša tudi v našem prostoru. Zakaj si se ti odločil za delo z glasbenimi ustvarjalci?


V preteklosti še nisem delal projekta, v katerem bi glasbeni izvajalci nastopali v predstavi v živo. No, ni res, enega sem delal, a ni bil čisto prava predstava, bolj glasbena pripoved – Tri zdrave Marije in en oče naš. Ker si poskušam projekte zastavljati kot osebne izzive in tudi kot procese (samo)učenja, mi je ideja režiranja glasbenega dogodka oziroma predstave, ki bi temeljila na glasbenih elementih, predstavljala nek novum. Na začetku sem sicer premišljeval še o kombinaciji glasbene in igralske zasedbe, vendar sem se kmalu načrtno omejil in pričel iskati načine, ki bi mi omogočali realizacijo ideje zgolj z glasbeno zasedbo. Metafora glasbenika kot migranta je to poosebljala.

Sestavil si šestčlansko ekipo v zasedbi: Jaka Berger, Miha Blažič – N'toko, Matija Dolenc, Polona Janežič, Tina Perić, Irena Preda. Omenjeni glasbeniki imajo izjemno heterogena glasbena ozadja. Po kakšnem ključu si izbiral sodelavce?


Izbiral sem jih glede na intenzivnost osebne izkušnje na njihovih koncertih kot tudi glede na lasten glasbeni okus, pri čemer sem sledil želji po prisotnosti in združitvi ustvarjalcev raznolikih glasbenih stilov.

Če pogledava konkretno: Ludovik Material je mlad bend, ki deluje na glasbeni sceni mogoče dve leti. Z nastopom so name naredili tako močan vtis, da sem jih povabil k sodelovanju. Tina Perić in Matija Dolenc sta se na povabilo odzvala oziroma vsi so se pozitivno odzvali in hoteli sodelovati, a nato bobnar, Jernej Koren, zaradi drugih neodložljivih obveznosti ni mogel. Štirinajst dni pred začetkom vaj ga je v predstavi »zamenjal« Jaka Berger, ki je tudi edini, ki ga prej osebno nisem (s)poznal ali videl bobnati, a se je izkazal kot prava izbira in se je odlično ujel z ostalimi. S Polono Janežič, članico zasedb Katalena, Melodrom, Narat in drugih, sem sodeloval pri omenjenih Treh Marijah. Njeno delo in mnenja od takrat izjemno spoštujem in cenim. Vesel sem, da nadaljujeva sodelovanja. Tukaj je še Irena Preda, ki sem jo spoznal, še preden sem jo videl na glasbenih in opernih odrih, a prvi ogled njenega nastopa je bil nepozaben –  zvabila mi je solze v oči, me premaknila, odpeljala. Po eni mojih premier mi je rekla, da bi si želela delati z menoj, in od takrat sem razmišljal, kako bi to izpeljal. In ne nazadnje je, kot vsi drugi, na sodelovanje v projektu takoj pristal še Miha Blažič – N’toko, fascinanten reper in izjemen avtor besedil in glasbe. Nastala je skupina, sanjska ekipa, ki se med seboj praktično ni poznala, a je kljub temu odlično zafunkcionirala na vseh nivojih; v glasbenem, privatnem oziroma prijateljskem in gledališkem smislu. In da ne pozabim, izredno pomembno vlogo je odigral tudi Jure Vlahovič, ki je ves čas vaj skrbel za zvokovno in tehnično brezhibno »pokrajino«, obenem pa dodal močan avtorski zvočni pečat končni predstavi.

Na kakšen način ste prepletali in združevali te raznorodne glasbeno-stilske prvine?


Vsi ustvarjalci so glasbeno izjemno široki. Sposobni so prehajati med različnimi stili, jih preizkušati in se z njimi igrati. Improvizacija ima, tako kot v gledališču, tudi v glasbenem svetu pomembno mesto. V procesu smo črpali iz obeh svetov. Ustvarjati smo pričeli v prepletu različnih gledaliških in glasbenih improvizacij. Presenetila me je njihova izjemna odprtost in delavna vnema. Redko srečaš ljudi, ki so se pripravljeni »vreči na glavo v nizko vodo«, sprejeti vsak korak kot izziv. O takšnih sodelavcih sanjaš, upaš, da se ti bodo zgodili. Nisem si mislil, da bo tako zelo osvobajajoče. Da bodo tako predani.

Glede na to, da ekipa ni imela predhodnih gledaliških izkušenj, si metodološko k delu pristopil drugače, kot pristopaš k delu z igralci?


Lahko bi rekel, da se je delo v marsičem razlikovalo. Hkrati pa to velja za skoraj vse moje projekte. Nikdar ne vstopaš v proces na enak način. Vselej znova odkrivaš postopke in načine sodelovanja, komunikacije in ustvarjanja. Zase pravim, da imam frustracijo dela z igralcem. Frustracijo, ki ne izgine, in prav je tako, saj ni enoznačnih odgovorov. Delo je individualizirano, vezano na konkretno osebo, ki se ji moraš približati, ugotoviti ustrezen način razlage svojih želja z vidika režije in igre.

V omenjenem projektu sem prve tedne namenil predvsem medsebojnemu glasbenemu in »privatnemu« spoznavanju nastopajočih, ki so ga spremljale tudi gledališke improvizacije in drugi gledališki pristopi. Poskušal sem ustvariti prostor, ki bi omogočil skupno ustvarjanje. Prvi izziv je tako bila izdelava skupinskega komada. Ustvariti zasedbo. Ko smo to uspeli, čeprav smo kasneje tisto pesem zavrgli, sem pričel prednje postavljati nove izive: ustvarjanja solov, duetov, tria ... in jih prepletati s pogovori o tematiki migracije. Zanimali so me njihovi osebni pogledi na migracijo, na vzroke za sprejem tovrstne odločitve kot tudi iskanje nasprotnih argumentov vztrajanja v Sloveniji.

Proces je bil gost, a hkrati, zame osebno, ena izmed najbolj navdihujočih in fascinantnih izkušenj. Ogromno smo se naučili eden od drugega, kljub resnemu delu pa uspeli tudi v njem uživati in se zabavati, graditi prijateljske vezi in poglabljati zaupanje. Nekaj tako izrednega in lepega ti vrne smisel in zaupanje v to, kar delaš. Potrdi pravilnost odločitve ukvarjanja z gledališčem, osmisli tvoj jezik in medij, skozi katerega predstavljaš svoj pogled na svet.

Kako pa sicer ustvarjaš svoje predstave?


Z vsakim projektom poskušam ustvarjati nekaj novega, drugačnega, iz česar se naučim novih reči. Postavljanje nove predstave je kot igra v novem peskovniku, polnem novih igrač. Poskušam si postavljati izzive, se igrati s postavljanjem omejitev, nevidnih črt, ki jih moram spoštovati.

Koliko projektov je mogoče ustvariti na letni ravni, da ohraniš elan, svežino in se ne podvržeš »fabriciranju« predstav?


Govorim lahko le v svojem imenu. Povprečno ustvarim dve predstavi na letni ravni, a bi si želel kakšno več. Izjema je bilo leto 2010, ko sem prevzel umetniško vodenje gledališča Glej! in zaradi drugih obveznosti režijo postavil v drugi plan. Takrat sem zrežiral le ena manjšo predstavo oziroma glasbeno pripoved, omenjene Tri zdrave Marije in en oče naš.

Pri ustvarjanju poskušam svojo pozornost usmeriti v grajenje neznanih in novih situacij, v procesu in na odru. Težje bi sprejel povabilo s predpostavko režiranja nečesa sorodnega, nečesa podobnega nečemu, kar sem že ustvaril, saj je moj pristop in princip drugačen. Želim se oddaljevati od vsakdanjika in se izogibati načelu »tekočega traku«. Je pa res, da je sebi težko pobegniti in da se pri delu zgodi, da se pritihotapijo rešitve, ki si jih morda že kdaj uporabil.

Dejal si, da težko delaš po naročilu. Vendar produkcijske hiše vselej delujejo znotraj določenih produkcijskih okvirjev. Do katere mere se je potrebno prilagoditi producentu?


Težko bi rekel, da se prilagajam producentu. Včasih sem primoran projekt prilagoditi finančnim pogojem, kar pa ne pomeni, da se vsebinsko oziroma režijsko prilagodim njihovim željam. V javnih zavodih se morda kdaj pa kdaj pripeti, da ti namignejo, naj bo predstava komunikativna oziroma prijazna do blagajne, vendar so takšni primeri bolj izjema kot pravilo. Večina producentov se zaveda, da tovrstne zahteve vnaprej ubijajo ustvarjalnost ekipe in otežujejo proces dela.

Številne moje predstave so nastajale v manjših gledališčih, v prostorih, ki so mi dopuščali svobodo. Namenjene so bile majhnemu številu obiskovalcev. Nikdar ne ustvarjam s predpostavko ustvarjanja uspešnice. Čeprav se je tudi to zgodilo. Tak primer je predstava Čefurji raus!, za katero nihče od nas, ko smo se začeli pogovarjati o tej ideji, niti pomislil ni, da bo doživela tako vrtoglav uspeh. Projekt sem namreč zasnoval takoj ob izzidu romana. Že ob branju sem ga ugledal kot uprizoritev, skupaj z njegovim protagonistom. Poklical sem Saleta, mu predstavil idejo, prebral je roman in sprejel povabilo. Nato sem vstopil v kontakt z Goranom, ki me je napotil na Študentsko založbo, saj so oni razpolagali z avtorskimi pravicami romana. O tem, da bo v naslednjih mesecih roman postal uspešnica, da bo pobiral nagrade, ni v tistem trenutku slutil še nihče. Uspeh romana, trdo delo z igralcem, lansiranje ob pravem trenutku in splet srečnih naključij so botrovali uspehu predstave. Glede na to, da se še vedno igra in da je doživela skoraj tristo ponovitev, mora vsebovati nekaj, kar je zanimivo širokemu spektru gledalcev. A začelo se je le z besedilom, ki me je zadelo.

Tega pravila si se držal verjetno tudi v Gleju, ki je zasnovan kot odprt prostor za novo, drugačno, eksperimentalno. Prav pred kratkim si svojo funkcijo umetniškega vodje po treh letih prepustil Marku Bratušu. Kaj te je vodilo k sprejemu vodstvene funkcije in kaj je bil razlog za »samorazrešitev«?


Delo umetniškega vodenja gledališča sem pol leta spoznaval ob Juretu Novaku, ki me je povabil, da se mu pridružim kot asistent. Uvidel sem dejanski razpon dela umetniškega vodje gledališke institucije ter spoznal možnost izziva opravljanja omenjenega dela. Tako sem se odločil, da poskusim tudi sam. A le za omejeno obdobje treh let. In se za čas opravljanja omenjene funkcije (zaradi njene zahtevnosti) odpovem režiji v lastni hiši. A se ji nisem. Ne povsem. Režiral sem Kurbo po besedilu Vedrane Rudan z Violeto Tomič v glavni vlogi ter bil soavtor in režiser performansa Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico z igralcem Matejem Recerjem iz SMG. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da je kombiniranje obeh funkcij, vodstvene in režijske, naporno in ti onemogoča, da bi se popolnoma predal, popolnoma zapopadel obe vlogi hkrati. Mene pa v prvi vrsti zanima režirati, ne glede na »varnost« in rednost dohodka, ki sem jo v instituciji, čeprav je to Glej, ki je precej revno gledališče, imel. Rečem lahko, čeprav na žalost nimam veliko vabil za režije v prihodnosti, da »sedaj mnogo lažje diham«. To je citat Tine Perić iz naše predstave. (smeh)

Zakaj prav tri leta?


Tri leta se mi je zdelo ravno dovolj dolgo obdobje, v katerem lahko pokažeš, če si sposoben voditi gledališko ustanovo. Namreč, v prvem letu si zavezan programu svojega predhodnika, medtem ko v naslednjih dveh letih zasnuješ in izvajaš svoj lasten program. Ustvariš neke smernice, vizijo gledališke ustanove, ustvarjaš svoj podpis.

Drug razlog je morda bolj tehnične narave. Če bi ostal le leto dlje, bi bil jaz tisti, ki bi spisal večletni programski razpis Ministrstva in s tem svojega naslednika postavil v nelagoden položaj izvrševalca zastavljene programske sheme. Za umetniško vodenje gledališča pa potrebuješ prazen prostor, ki diha, ki ga lahko modeliraš po svoje, vplivaš na program, uvajaš spremembe in vodiš gledališče v želeni smeri.

Z novim projektom Gremo vsi! odpiraš mednarodni festival Exodos. Si tudi edini slovenski ustvarjalec, ki se predstavlja v programskem izboru Tima Etchellsa. Kako je prišlo do sodelovanja?


Omenjeno sodelovanje ima seveda predzgodbo. Koncept projekta sem najprej predstavil ekipi Maske, ki ga je sprejela pod svoje produkcijsko okrilje. Nato sem k sodelovanju povabil Jureta Vlahoviča, zvočnega mojstra, ter ga prosil, če mi pomaga poiskati ustrezen prostor za razvoj in izvedbo tehnično dokaj zahtevnega projekta. Jure je predlagal Staro mestno elektrarno, kar je posledično vodilo h koprodukciji z zavodom Bunker. Časovni okvir projekta je okvirno sovpadal s festivalom Exodos, kar je sprožilo tudi idejo o morebitnem sodelovanju. S projektom smo očitno vzbudili dovolj velik interes festivala in njegovega selektorja, da so bili pripravljeni tvegati in z našo premiero otvoriti festival. Drugih podrobnosti ne poznam. Rečem lahko le, da sem izjemno vesel, da je do sodelovanja prišlo. Res je, da se je s tem povečal pritisk, saj si želim, da bi njihovo zaupanje z uprizoritvijo upravičili. Upam, da nam je to tudi uspelo. 

Exodos

Povezani dogodki

Jure Novak, 9. 4. 2013
Dad's out of focus
Jasmina Založnik, SiGledal, 29. 8. 2012
Po(govor). O, jezik naš vsakdanji …
Jasmina Založnik, SiGledal, 16. 10. 2012
Heiner Goebbels: When the mountain changed its clothing