Kaja Novosel, 12. 11. 2020

Pismo namišljenemu abonmaju

To jesen so vrata slovenskih gledališč zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo. Zato v času zaustavitve gledalci v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalka Kaja Novosel piše svojemu namišljenemu abonmaju.
:
:

Foto: Pixabay

V mojem namišljenem abonmaju je vse tako lepo. Z njim imam v dvorani rezerviran svoj super sedež, parter – sredina, vhod z desne ali leve strani, vseeno, saj je moj sedež ravno na sredini. S svojim namišljenim gledališkim abonmajem imam pravo gledališko rutino. Hodim na vse možne predstave v vsa možna gledališča, po dolgih hodnikih, polnih ljudi, ki hlepijo po gledališču, korakam do dvorane in potem med neskončne vrste samih zapolnjenih sedežev, potem se skrijem v temo avditorija in med neskončne replike samih meni ljubih likov, brez pavz, samo brezmejni teater.

V mojem namišljenem abonmaju je vse tako lepo.

Pa čeprav v resnici nimam abonmaja.

Si pa rada predstavljam, da ga imam, še posebej zdaj, ko ga ne morem imeti.

Rada bi imela svoj sedež v gledališču – zdaj ko ga ne morem imeti. Čisto svoj sedež, ki si ga verjetno delim z ljudmi iz drugih abonmajev, pa nič ne de.

Rada bi sedela en četrtek ali petek ali pač kadarkoli že (včasih je bila samo ena premiera, ne tri – a se kdo spomni, na kateri dan je bila premiera?) z istimi ljudmi – blizu, tako da se pol predstave po nesreči komolčkamo.

To mi je šlo včasih tako na živce – ponesrečen dotik tujega komolca, ko se želi moj komolec razkomotiti na levem naslonjalu (na desnega se nikoli ne naslanjam). Zdaj bi se mi zdelo kar okej. Bližina bi se mi zdela okej.

Lahko pa bi imela abonma Super repriza sreda 2 ali kaj takega. Ali pa Torek dopoldanski. Čisto vseeno, kateri dan bi to bil. Samo da bi bil.

No, pa kaj bi o tem, saj to ni pismo o odsotnosti.

V mojem namišljenem abonmaju je gledališče odprto vsak večer, hodniki so polni vrveža, garderobe se polnijo z jesenskimi plašči (ni še zime), v dvorani je toplo, včasih skoraj zadušljivo, da je včasih treba res pozorno in močno zajeti zrak, da dodobra napolnimo pljuča. Brez maske je lažje napolniti pljuča.

V mojem namišljenem abonmaju je vse tako zelo lepo in tako zelo normalno, in vendarle tako zelo tuje.

Gledališče, pogrešam te.

- Kaja Novosel

Koronavirus

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Eva Karolina Soršak, 11. 11. 2020
Ljubezensko pismo SNG Maribor
Ronja Matijevec Jerman, 10. 11. 2020
Pismo ustvarjalcem predstave Seansa Bulgakov
Tamara Šmit, 10. 11. 2020
Pismo igralcu Primožu Bezjaku
Nuša Komplet Peperko, 11. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Roku Kravanji
Katka Slosar, 12. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Gregorju Bakoviću
Anastazija Leščak, 12. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Radku Poliču - Racu
Alja Pušič, 13. 11. 2020
Pismo mojemu igralcu Matevžu Biberju
Anja Golob, 13. 11. 2020
Pismo moji igralki Maruši Majer
Kaja Novosel, Program Ars, 26. 6. 2023
Pesem praznika, morskih avantur in ptic v drevesnih krošnjah
Kaja Novosel, Radio Slovenija, 28. 11. 2023
Radijska igra: tri premiere za uvod v praznični december
Kaja Novosel, Program Ars, 3. 4. 2023
''Velika je ta noč, brezmejna slava templja!''