Sedim pred računalnikom in tuhtam. Komu naj posvetim to ljubezensko pismo? Kako se odločiš za eno samo cvetlico, ko pa je celoten vrt poln čudovitih rastlin? Vsaka lepa, neponovljiva in neprimerljiva. Zakaj bi moralo biti moje pismo eni sami cvetlici, osebi, ko pa je lahko namenjeno kar celotnemu vrtu, gledališču?
In to Gledališču Maribor. In vsem, ki ga ustvarjajo – igralcem, režiserjem, plesalcem, tehnikom, čistilkam, vratarju, lektoricam, hostesam, publiki, mimoidočim, ki opazijo plakate – čisto vsakemu. Vsak je nepogrešljiv del te skupnosti. Gledališča.
Gledališče, ki povezuje in pripoveduje zgodbo o meni – in o tebi. Vsak od nas se lahko najde nekje na odru. Ali pa najdeš koščke sveta, časa, v katerem bivamo. Se vidimo, začutimo – zadihamo.
Občutek, ko oddaš plašče v garderobo in se nestrpno drenjaš med ljudmi, vznemirjen in navdušen – kaj boš danes videl na odru?
Ko sediš na rdeče oblazinjenem stolu in stiskaš svojo karto v roki, prišepneš prijatelju še nekaj, preden te prekine nenadna tema v dvorani in publika umolkne.
Ko ti srce razbija in te razganja zaradi empatije – ko zaradi napetosti zadržuješ dih skupaj z igralcem na odru.
Ko opaziš detajl na sceni ali kostumu in se ponosno nasmehneš, da si to ugotovil.
Ko ti krik igralca preseka dušo in te zaskelijo solze v kotičku očes.
In ko se konča – poklon, ko ploskaš, dokler te ne bole dlani, in z zanimanjem opazuješ igralce, ne več likov. Dvigneš roke in najraje bi zažvižgal, zavpil od navdušenja.
Ali pa razočaran sediš in počasi ploskaš, obupan in nemiren se veseliš, da te končno izpustijo iz dvorane.
Vsakič znova se zaljubim v gledališče. Ali pa mi zlomi srce. Včasih se skregava. Drugič se ne razumeva. Kdaj pa kdaj se tudi prevarava. Ampak najpogosteje skupaj rasteva. Se spoznavava, razumeva. Se skrivava pred svetom, ki ga ne razumeva.
Ampak ga čutiva – kar je včasih več kot dovolj za preživetje.
Moje drago Gledališče Maribor. Moja ljubezen.
- Eva K. Soršak