V mladinski književnosti se pojavljajo mačke kot osrednji literarni liki, še pogosteje pa kot stranski liki, ki z osrednjim likom običajno živijo. V takih primerih imajo mačke ohranjene svoje živalske lastnosti. Kadar je mačka osrednji lik, je pomemben zvrstno-vrstni vidik književnega dela, v poeziji lirska ali epska pesem, v prozi pa kratka realistična zgodba, pravljica.

V slovenski otroški poeziji so mačke večinoma predstavljene kot domače živali z eno izpostavljeno lastnostjo, na primer sladkosneda muca v pesmi Mjav, mjav, mjav (zbirka Lonček na pike) Anje Štefan, poredni Tití v pesnitvi Svetlane Makarovič Maček Tití -- ta ima že lastno ime, ki pomeni, da ga kregajo --, Naša bela mačica Srečka Kosovela pa je zagovor mačje lenobe.

Pravzaprav tudi Coprniški muc v istoimenski pesnitvi Svetlane Makarovič nima človeških lastnosti, je pa vseeno posebnež, saj zna čarati. Domišljijska Bela mačica Daneta Zajca, ki ima »dolg, dolg, kosmat bel rep, lepšega kot veverica«, pride k nam ponoči, v mesečini, po mostu, razpetem nad vodo, v kateri se opazuje. V antologiji Svilnate rime Bine Štampe Žmavc je v razdelku Maksove zbranih sedemnajst pesmi o mačkah, te so razigrane, predejo, so puhaste in prinašajo sanje: Zakaj so muce, Muce in svet, O čem sanjajo muce, Zakaj muce predejo ...

V prozi sodijo mačke v tri vrste pojavnosti animalističnih likov:
1. Mačke imajo živalske lastnosti, brez sledov človeških, tudi niso simboli ali kakorkoli drugače uporabljene v metaforičnem pomenu: v takih primerih so mačke hišni ljubljenčki z vsemi živalskimi lastnostmi ali pa so predstavljene zgolj kot živali. Črni muc, kaj delaš? je avtorska zgibanka Svetlane Makarovič, v kateri je muc prikazan, kako spi, se prebuja, se preteguje, zajtrkuje, se igra s klobčičem volne, pometa z repom. Tudi njena pravljica Maček stare gospe prikazuje mačka z realnimi lastnostmi. Maček je pri jedi precej izbirčen, zato mu želi lastnica ugoditi, a prav nič ne pomaga. Ko gospa ugotovi, da hoče maček uloviti vrabca, mu to sicer prepreči, maček se ukloni, kar pa še ne pomeni, da ob priložnosti ne bi sledil svoji naravi. Konec sveta je pravljica Svetlane Makarovič o mirnem nedeljskem popoldnevu, v katerem teta Pavla po nesreči stopi na rep mačku, ki tako zacvili, da vsi pri hiši mislijo, da bo konec sveta. Pregovor, da kadar mački stopiš na rep, zacvili, se uresniči. V kratki fantastični zgodbi Kajetana Koviča v zbirki Moj prijatelj Piki Jakob hišni maček požre sosedovega ptička, v medvedji šoli pa Piki trdi, da mačke žvižgajo. Izkaže se, da žvižgajo samo včasih – le takrat, kadar pojejo ptiča. Mojca Osojnik je napisala zgodbo o prijateljstvu med deklico Ano in njenim mucem z naslovom To je Ernest. Mate Dolenc v dveh kratkih realističnih zgodbah iz zbirke Maščevanje male ostrige omenja črnega muca, ki se je udomačil pri njem in potem kar naenkrat izginil: v mačjih očeh Dolenc prepozna pogled umrlega prijatelja, razmišlja pa o tem, da pogreša oba. Tri hišne muce, siva, bela in črna, živijo pri Varjinem dedku iz Radovednih pravljic Slavka Pregla. Bela včasih moti dedka, ki je pisatelj, saj najraje leži na njegovem računalniku.

2. Antropomorfne mačke se pojavljajo takrat, kadar govorijo, nimajo pa drugih človeških lastnosti. Skoraj vse pravljice Svetlane Makarovič, ki imajo mačje literarne like, sodijo v to skupino. Maček v pravljici Pekarna Mišmaš raje oddide z naslovnim likom in zapusti svojo zoprno gospodarico Jedrt. Mačja predilnica je pravljica o predenju: (štiri) mačke lahko predejo le takrat, ko so zadovoljne. Tretja pravljica, Mačja zgodba, govori o dolgočasju, saj dokler je bila črna muca še majhna, so se vsi igrali z njo, nato pa so mislili, da je za igro že prestara. Zato črna muca prepričuje najprej ljudi, naj se igrajo z njo, nato nagovarja k igri kokoš, na koncu sreča Obutega mačka, ki ji obljubi, da se bo z njo igral, in jo popelje na svoj grad. Mišja veselica temelji na pregovoru, da kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačka je šla s sestrično v kavarno in tam se pomenkujeta ter sladkata s smetano, a kadar mačke ni doma, imajo miši veselico. Mačka se hitro odpravi domov, zaloti miši, a ji pravočasno uidejo … do njenega naslednjega odhoda od doma. Mucek se umije je zgodba o majhnem, razvajenem črnem mucu, ki je sovraži umivanje in se je vedno na vse pretege pritožuje, ko ga njegova mačja mamica umiva. Muc svoje mame ni poslušal in je ni ubogal, zato ga je le-ta ignorirala, takrat pa se muc prvič sam umije in nato ugotovi, da je umivanje zelo prijetno, saj je ob tem ves čas predel. Tacamuca je bila precej naivna, revna, pogosto lačna, a ko je našla mačji tolar, si je namesto hrane raje kupila zelen trak, ki ga je nosila okoli vratu. Ko jo lisica že skoraj poje, jo reši jazbečar, Tacamuca pa peče čevapčiče, tudi za ljudi. Smetiščni muc je bil nekega večera lepo sit in je slučajno pel pod teraso hiše, v kateri prebiva čistokrven siamec. Bolj ko se siamski maček hvali, kaj vse ima in kako pomemben je, bolj smetiščni muc spoznava, da živi bolje od siamca, ker: »Imam svobodo. /…/ Če ti to kaj pove!« Muc Mehkošapek Bine Štampe Žmavc s čarovnijo pomaga svojemu lastniku, dečku Maju, nato pa se skupaj odločita, da imajo pravzaprav vsi otroci pravico do tega, da bi bil svet lepši in bolj počasen, to pa se zgodi, če si vzamemo za eno muco časa.

3. Personificirane živali so pogosto povezane s preslikavo človeškega sveta v živalski svet. Skozi poosebljeno žival spoznavamo življenjska stališča in etične resnice, kar je včasih najbrž laže ali vsaj manj boleče kot predstavitev problema skozi človeški literarni lik. Najbrž najbolj znano mačjo družbo, ki je tako preslikana iz človeškega sveta, je ustvaril Kajetan Kovič v delih Maček Muri in Mačji sejem: pisatelj Muri živi v Mačjem mestu (kjer imajo mačjo šolo, mačjo občino, mačje trgovine …), gre na kosilo z muco Maco in s prijateljem Mavom na nogometno tekmo, vse dogodke zapisuje v mačjo knjigo, saj mu je to naročil župan, Veliki maček. V drugem delu imajo v mestu sejem, iz zgodbe izvemo, da prihajajo mački z vsega sveta, nekateri celo z letali, vsi hoteli so polni, v mestu je zabavno. Kovič  poudarja strpnost, saj so »imeli mački različne kožuhe, a so bili vsi prijazni«. Macograf in Muri ob koncu sejma objavita obsežno reportažo. Poosebljena je tudi Muca Copatarica Ele Peroci, ta sicer res odnese copate otrok iz Male vasi, a ko jo najdejo, jim obljubi, da jim bo sešila nove, če jih bodo pridno pospravljali.

Po simbolnih lastnostih, ki jih je človek od nekdaj pripisoval živalim, mačke niso prav prikupna bitja. Ker so nočne živali, so namreč pogosto (predvsem črne mačke) povezane z magijo, s smrtjo, tudi z zahrbtnostjo, samosvojostjo. V otroški književnosti je drugače: muce so večinoma mehke in tople, kadar ob njih nastopajo otroci, jim mačke vedno dajejo občutek varnosti. Muce so torej zaupljive, sladkosnedne, predane in prijateljske. Pogosto so črne (npr. maček Muri, Muc iz Dolenčeve zgodbe, črni muc Svetlane Makarovič) ali bele barve (npr. bela mačica pri Srečku Kosovelu, Danetu Zajcu, Bini Štampe Žmavc). Rade se igrajo, včasih pa tudi nagajajo, vsekakor pa so strah in trepet miši, kakor na primer v ljudski pravljici Maček v črnilu.