Tomi Janežič, 30. 11. 2020

Zapisi iz brloga: Tomi Janežič

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa vabimo gledališke ustvarjalce k pisanju o času, v katerem živimo, in o njihovem doživljanju prekinitve stika z gledalci. – Tomi Janežič: "Gledalec je (zame) ustvarjalec predstave. Zato, ker predstavo ustvarjam s perspektive gledalca. In zato, ker se predstava ustvarja v gledalcu, ko ji je priča; vse, kar je na odru, je tam zato. Gledališče je igra z gledalčevimi projekcijami in introjekcijami."

Tomi Janežič / Foto: Žiga Koritnik

Živimo začasnost. Tako doživljam to obdobje, ali pa ga tako poskušam doživljati, misleč, da bo mimo. Občutek, čeprav povsem drugačen, me spominja na delovna bivanja v tujini, ko se tam ne želim udomačiti, se v stanovanju ali hotelu, v katerem sem začasno nastanjen, nočem zares nastaniti. Bivam na način, da dajem cele segmente svojega življenja v oklepaj. K njim se bom vrnil, ko bom doma. Tako nekako je zame zdaj. Vrsta reči je "v oklepaju", na čakanju. Vse so povezane z ljudmi. Pogrešam jih, pogrešam bližino, druženja, brezskrbnosti. Brezskrbnosti druženj, brezskrbnosti premikanja. Resnici na ljubo je velika večina mojih druženj, ki so se zdaj preselila na splet, bila (in ostajajo) delovna in ne prostočasna. A vseeno pogrešam njihovo brezskrbnost in brezskrbnost potovanj, ki so zdaj markirana s testi, maskami, razkuževanji in distancami. In druženja s prijatelji: vse preveč jih že predolgo nisem mogel srečati. Imam srečo: moji najbližji so zdravi, z družino živim na samem, kjer ni čutiti vseh posledic, ki se v tem času čutijo v mestu. Imam srečo tudi v tem, da sem lahko tako rekoč vse leto s sodelavci delal tudi v neposrednem stiku in ne zgolj na daljavo. In sploh delal. Vse več je zgodb ljudi, tudi prijateljev, za katere je to obdobje težko: izgubili so svoje drage ali zanje skrbijo ali so sami zboleli ali so v finančni stiski ali v negotovosti glede prihodnosti. Tudi njihove zgodbe so del časa, ki ga živim. In strahovi in skrbi, četudi skriti za še vedno polnim urnikom, ki na videz ne da misliti o drugem, so tudi del tega časa. Tu je pravi virus, o katerem je največ govora, pa tudi tisti drugi – bržkone vsak čas tudi že pandemični – ki se je v preteklem obdobju širil iz Bele hiše, in ne samo od tam. In skrbi so lahko v zvezi z enim in drugim. Posebej, če imaš majhne otroke in ugibaš, kako bodo dočakali 22. stoletje.

In, ja, pogrešam gledalca. Pogrešam gledališko gnečo, ki mi gre v glavnem na živce. Nerad se znajdem v njej, pa imam vseeno rad, da je. In bližino gledalcev pogrešam. Pogrešam celo neprijetnost sedeti v gledališču preblizu nekoga in preveč čutiti njegovo energijo, poslušati njegove vzdihe. Neprijetnost, ki je verjetno neločljiv del prijetnosti, ki se v gledališču zgodi. Gledališče je umazano. V gledališču si delimo isti zrak, dihamo sapo igralcev, vonjamo njihov znoj in znoj vseh, ki smo tam prisotni. Drenjamo se, ker za nas same ne bi bilo gledališča. Gledališče nastane, ko nastane telo skupine, telo družbe vseh, ki smo zbrani na kupu, da v tej kolektivnosti skušamo čutiti in misliti svoje. Nedvoumno čutimo, kaj je skupnost in kako je tej skupnosti, kaj misli, kaj doživlja, kako se odziva, in hkrati vemo, kako je nam. V gledališču lahko doživimo, kako je nam v svetu.
Gledališka umazanija je lepa. In seveda ni umazanija. Tako kot ni umazanija družiti svoj znoj z znojem ljubljene/-ga. Gledališče je (lahko) prispodoba zapeljevanja in ljubljenja.

Gledalec pa … Gledalec je (zame) ustvarjalec predstave. Zato, ker predstavo ustvarjam s perspektive gledalca. In zato, ker se predstava ustvarja v gledalcu, ko ji je priča; vse, kar je na odru, je tam zato. Gledališče je igra z gledalčevimi projekcijami in introjekcijami. Od vedno. Njegovo vznemirjenje je v biti prisoten živemu objektu, na katerega lepi psihološke vsebine, do katerih ni ravnodušen. Vznemirjenje gledališča ni v potovanju drugam, temveč v tem, da se vsebine od drugod pripeljejo sem. Da bi bili v njihovi prisotnosti.

Zato se seveda gledališča ne da "prenašati" po spletu. Potrebno je – če že – narediti spletno predstavo, ki se zaveda, v kateri aktualnosti je gledalec, da bi nanjo delovala in jo prekvalificirala. Ker za to gre v gledališču: za pretvorbo doživljaja aktualnosti.
Gledališče je bilo vedno sveže in novo po obdobjih kuge, po obdobjih, ko je bilo zaprto. Gledališču je potreben predah. Vsaki umetnosti je potreben predah. Umetniki so, če je verjeti biografijam, najmočnejši, ko se vračajo po (daljših) premorih in izletih na druga področja. Tako bo tudi tokrat. Največjo korist bi gledališče imelo, če bi si drznilo, da se (navzven) povsem ustavi. Če bi se mu omogočilo (finančno in drugače), da se ustavi. In ne, da se površno nadaljuje z neko navideznostjo in z branjem pravljic in pesmi po spletu in s prenosom posnetkov predstav. Pravim "navzven" zato, ker se gledališče ne ustavi niti, če ga ustaviš. Igralec se ne ustavi niti, če ga ustaviš. Za marsikaterega igralca (ali režiserja) bi bil najboljši trening, če leto dni ne bi igral (režiral). Za marsikaterega umetnika. Tako mislim. Posledice bi bile (to bi bilo mogoče celo dokazati) ustvarjalne in, ja, produktivne. A seveda to zveni blasfemično. In kot bi človek prilival olja na ogenj vseh, ki imajo umetnike za lenuhe in zajedavce.

Še kup reči je v tem času. Med drugim povezanih prav s kulturo, z razumevanjem kulture, z razumevanjem umetnosti. Ko utegnem, v mislih pišem pisma vsem, ki se brez pomišljanja strinjajo s tezo, da je prosti trg najboljša rešitev vsega, in tistim drugim, ki z enako nepremišljenostjo popreproščajo kulturo na sebe same.

Minil bo ta čas, si mislim. Čas v oklepaju. Vreden čas. Težek čas. Čas, ki je potreben, da bi se znali vrniti.

 

***

Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Koronavirus, Tomi Janežič

V času jesenksih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci, sredi katere smo. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.