Po tednih izolacije in še nekaj tistih, ki so pred nami, vsak upodabljajoči umetnik razmišlja o preteklosti in prihodnosti. Preteklost je bila lepa; polna pričakovanj, ki so se izpolnila, in ciljev, ki smo jih dosegli, pa tudi razočaranj in katastrof, ki smo jih morali premagati.
Kako bi France Prešeren danes praznoval rojstni dan? Lani so 3. decembra Slovensko narodno gledališče Maribor prevevali navdušenje, pripravljenost in dobra volja, da javnosti pokažemo vse skrite kotičke gledališča, ter predstavimo, kaj v njih počnemo. Radovedni gledalci so dobili priložnost pogledati za zaveso in razumeti prizadevanja, ki so potrebna, da uprizoritev pripeljemo na oder.
Kot vsak december se v gledališču tudi tokrat pripravljamo na izvedbo slavnega baleta Hrestač. Plesalci se med vajami najbolj spomnimo otrok, ki sodelujejo v predstavi, ker jih je treba vsako leto na novo uvajati. Večina izmed nas je Hrestača videla zelo mlada in to doživetje je bilo čarobno. Žalostno je, da morda ena generacija bodočih baletnih plesalcev te priložnosti ne bo imela.
Naloga nastopajočih umetnikov je ustvarjati nepozabne trenutke, v katerih lahko uživamo le tisti hip, ko se zgodijo na odru, in nikoli več. Edini razlog, da se tako trudimo, je, da večere preživimo z občinstvom, da ga cenimo, uživamo in pustimo, da živi v naši kolektivni zavesti. Videoposnetki so lahko majhna uteha, vendar nikoli ne morejo nadomestiti intimnega časa, ki ga občinstvo in nastopajoči doživimo skupaj.
Ali lahko obudimo te trenutke po vsem tem času v samoti? Naša dnevna soba je slab nadomestek za ogromen oder, na katerem se izražamo, in zagotovo upamo, da bomo lahko kmalu spet stopili v ta energični prostor, saj se baletne kariere hitro iztekajo.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.