O predstavi:
Plast za plastjo
se slika slika,
dokler ni podobna ničemur
razen podobi.
Lepa?
Lepa kot najlepša.
– Rok Vevar
Izsek iz kritike
»[…]Golo in kasneje z oblekami popolnoma prekrito telo Simone Semenič sproža reference na avtoričin opus. Dramaturginjo in dramateso poznamo po njeni feministično obarvani pisavi, ki izhaja iz povezave med političnim in osebno intimnim. Ukvarjanje z žensko seksualnostjo, erotiko, problematiziranje statusa umetnice, kritiziranje zdravstvenega sistema in kulturne politike so konteksti, znotraj katerih predstavo beremo kot kritiko sodobne kapitalistične in naše fašistoidne države. […]
Rok Vevar pod opis predstave zapiše: »Plast za plastjo se slika slika, dokler ni podobna ničemur, razen podobi. Lepa? Lepa kot najlepša.« Ti verzi zelo dobro strnejo temo te enodejanke, ki golo telo umetnice transformira v podobo, pravzaprav simbol slovenske države. Ženska podoba je znotraj nacionalizma podoba zdrave matere, gospodinje, z oblekami prekritega objekta, ki ga je treba čim bolj regulirati in nadzorovati. Ovirano gibanje zaradi količine in neudobja oblek je eden izmed načinov represije, ki smo jo vajene tako znotraj kapitalistične modne industrije kakor tudi znotraj nacionalne ideologije. Da jo čim bolj oklestimo svobode in jo uokvirimo tako, da bo služila interesom vladajočih. Da bo molčeča in negibna kot slika.«
Anja Lorger: Lepa, molčeča, negibna, Kriterij
