Ko sem prejel vabilo za sodelovanje, sem začel razmišljati dve stvari. Prvič, kdaj sem sploh nazadnje bil v gledališču. In drugič, komu naj posvetim pismo. Odgovor na prvo se je skrival v mojem planerju. Resnici na ljubo moram priznati, da ga že nekaj mesecev nisem odprl. Med zadnjimi zapisanimi dogodki je prav obisk teatra: 6. februar, MGL, Antigona. Sodeč po zapisanem, me je 27. februarja čakal tržaški SSG. Kaj naj bi takrat gledal? Ne spomnim se, saj smo bili takrat v Italiji že sredi nočne more, ki jo sedaj že vsi poznamo. Zdi se, da je minila cela večnost.

V tej dolgi pomladi sem obiskal kar nekaj predstav. Seveda samo virtualno, na domačem kavču. Končno sem si lahko ogledal kultno Plešasto pevko iz Nove Gorice in Ko sem bil mrtev iz Ljubljane. Spet sem se lahko družil s kranjskim Mrtvecem in s Kaligulo. Lahko sem se delal, da zahajam v londonsko gledališče na predstavo A Streetcar Named Desire, po poti sem ujel celo odrsko postavitev serije Fleabag. Vesel sem bil, da se je gledališče prilagodilo razmeram in ni utihnilo. To je bila ena redkih svetlih točk te težke in dolge pomladi. V vseh predstavah sem izjemno užival, a kmalu sem se zavedel, da nekaj manjka. Vse do vabila za pisanje tega pisma nisem razumel, kaj pogrešam.  

Pogrešam vaš pozdrav, drage hostese in hostesniki, ko vstopim v gledališče. Malenkost, na katero do sedaj nisem bil pozoren. A prav malenkosti so tiste, ki jih v tem trenutku najbolj pogrešam/-o. Mogoče vam to malokrat povemo, ampak brez vas ni gledališča.

Jutri zvečer se spet odpravljam v (virtualno) gledališče. V pižami bom ležal na postelji in se za uro in pol delal, da je vse v najlepšem redu. Obdajala me bo tišina, nihče me ne bo pozdravil, ko bom vstopil v sobo. Koliko časa še? Kdaj me bo ob vstopu v teater objel hrup glasov čakajočih gledalcev brez mask? Kdaj bom spet slišal tisti "dober večer", na katerega nisem nikoli bil kaj dosti pozoren? Kdaj nam boste spet zaželeli lahko noč? Ne vem. Vem le to, da vas bom takrat od veselja kar objel.

- Alex Kama Devetak