Medved Pu in Benjamin Hoff razmišljata o tem, ali sta na svetu lahko dve enaki snežinki ali celo dva enaka človeka, ali ima človek prirojeno naravo in ali jo uboga in se zanese nanjo. Pu po razmisleku v verzih odvrne:

Le kako boš kam prišel,
če slabo se boš poznal?
Kako boš delal, kakor gre,
če ne veš, kaj v tebi je?
Če ne veš, kaj bi izbral,
kar si si na mizo dal,
Od vsega boš na koncu imel
zmedo, kakor si želel.
Zate uspeh največji bo,
če boš vedel, kje kaj kdo. (B. Hoff, Tao medveda Puja)

Igralci imate to sposobnost, da plujete po širnih oceanih človeških duš in njih življenja živite na odrskih deskah, zato da nam gledalcem ustvarjate iluzijo življenja, ki postane še kako resnična in živa. In nato se po aplavzih vračate v svoj pristan, v kje, kaj in kdo, kot bi rekel medved Pu.

Draga Marjuta, ki si najbrž od nekdaj vedela, kam krmariti in proti čemu usmerjati barko hotenja in hrepenenja, ki se je gnetla in zgostila v močno igralsko silo, ki v gledališču odločno, intenzivno in navdihujoče veže življenje z ene in druge strani. Na filmskem platnu, tvojem plesnem podiju strasti in neštetih globokih človeških in čustvenih premen, tvoja barka smelo, radostno, igrivo in radovedno pleše ples neštetih odtenkov. Kako mehek in udoben je takrat filmski ali gledališki sedež, ko se prepustim tvojemu igralskemu izrazu, ki je z vsako novo pojavnostjo širši, izraznejši in globlji v svojem dojemanju in podajanju človeških domovanj.

Ko si v gledališki predstavi Zakaj ptiči pojejo (SNG Nova Gorica) na oder stopila kot sadistična seksi medicinska sestra s konusno našpičenim oprsjem, se mi je zdelo, da je od tu vsaka preobrazba mogoča. Da so vse barve mavrice pri tebi doma. In ni jih težko najti; v Božični pesmi (prav tako SNG Nova Gorica) ali v Postani obcestna svetilka se barve prelivajo in dopolnjujejo od igre do plesa in petja in se zgoščajo na točki, ki gledalcu odpira poti za vznemirljiva popotovanja v raznolike pokrajine človeške domišljije.

Nov ciklus živosti življenja, ki ga nosiš s seboj, se odpre z emocionalno nabitim, vročekrvnim, potlačenim gnevom, ki zeva iz zavedanja o dokončnem porazu, ki ga v prostor vpelje poražena, a do konca pokončna Angustias (Hiša Bernarde Alba, SNG Nova Gorica, Gledališče Koper, SNG Drama Maribor), ki si v viharnem in temperamentnem plesnem dvoboju same s seboj, verjetno prvič v življenju, dovoli odplesati svojo hrepenečo in čutečo bit ter nato – se predati nemili usodi.

Čakam na dan, ko se bom zopet lahko udobno ugnezdila na gledališki stol in zastor se bo odprl. In na odru bo reflektor osvetlil nov in svež odblesk ustvarjalnosti umetniškega izraza.

V globini zapuščenega vodnjaka
odmeva naš smeh.
Ustnice se vihajo kot olupki mandarine.
Pokrajina nam vrača,
kar mi dajemo njej. (Alja Adam, Poteg vžigalice V.)

- Samanta Kobal