Poetična drama o Erosu, ki se noče ukloniti Tanatosu
Bernarda Alba, stroga in ukazovalna mati, po smrti svojega drugega moža postane moški v hiši. Svojim petim hčeram po starem običaju zapove osemletno žalovanje ter tesno zapre vrata in naoknice od sonca pregrete podeželske andaluzijske hiše. V črnino odete hčere, nekatere v cvetu mladosti, nekatere že odcvetele, se morajo tako odpovedati vsem stikom z zunanjim svetom in ljubezenskim sanjam, z izjemo najstarejše, ki se zaradi podedovanega bogastva pripravlja na poroko z najlepšim in najbogatejšim moškim v vasi. Mladenič Pepe Romano pa ne razburka življenja samo njej, temveč vsej družini, saj še dvema sestrama zaneti strast, zaradi česar ženska histerija v hiši raste. Medsebojna zavist in sovraštvo ter dinamika nasilja med njimi postanejo pomembnejši od moškega pred hišo, ki je samo sprožilec dogajanja.
Zadnja drama Federica Garcie Lorce (1889–1936), ki jo je ta kultni španski pesnik, dramatik ter vsestranski umetnik iz časa med obema vojnama končal v samo nekaj mesecih, preden so ga na začetku španske državljanske vojne ustrelili falangisti, tvori skupaj s Krvavo svatbo in z Yermo poetično "podeželsko trilogijo" tragedij, ki temeljijo na konfliktu med močjo usode in človeškimi strastmi, v njih pa se prepletata dramsko dogajanje in poetična, lirična izpoved. Hiša Bernarde Alba (1936) govori o tiraniji moralnih in družbenih zakonov, tradicije in patriarhalne avtoritarnosti, ki uničujejo življenje posameznika, predvsem ženske. Uprizarja razkorak med osebno svobodo in družbeno konvencijo. Boj se ne bije samo med ljudmi, temveč tudi v njih samih, in kakor pravi režiserka uprizoritve Yulia Roschina, je drama "zapis, odtis (notranje) dinamike tistih, ki smo otroci patriarhata. Pred nami in v nas razpira kolektivno rano ločenosti, odtujenosti in odsotnosti ljubezni, topline, mehkobe in nežnosti. Zdi se, da se strogosti, kritičnosti, obsojanju, primerjanju, tekmovalnosti in nenehnemu (notranjemu) nadzoru lahko zoperstavimo le z uporom, tako da 'vrnemo udarec z enako silo', da lahko le tako vstopimo v lastno moč. Vendar uprizoritev v nas prebuja globoko vedenje, da je pot naše (od)rešitve v odpuščanju in da je naša največja moč v nežnosti."
