Spoštovana,

prijateljica, ki mi je predlagala, da se pridružim štafetni igri Pismo mojemu igralcu, je bila del moje obsesije z ogledom predstav v Drami leta 2015 (in 2016). Ogledali sva si Fausta, sledilo je novo koledarsko leto in s tem Ana Karenina. Obe odrski priredbi sta na meni pustili pečat, ne zgolj, ker sem prej brala literarni deli in sem si ju predstavljala po svoje, nato pa me je uprizorjena zgodba popeljala drugam, temveč zato, ker ste vi, Polona, vdihnili personam tisti jaz, ki jim ga sama s svojo domišljijo nisem mogla. Zato bom izkoristila to sicer kratko pismo, da se vam zahvalim. Občutek, ki ste mi ga omogočili kot gledalki predstave Faust, sem kasneje prenesla tudi na svoja takratna likovna dela na fakulteti, bila so močna, prefinjena in kritična. Na drugi strani pa ste me z vlogo Ane Karenine nagovorili ne le z navdihom za lastna dela, temveč še danes nosim v sebi kratke »flashbacke« na uprizoritev. Pred dnevi, ko je bil še sneg, sva z mamo sprehajali psa ob železniški progi, ko je pripeljal vlak. Nasmejala se je najprej mama, ker je brala Ano Karenino, in vsakič, ko pripelje vlak in dvigne snežni prš, jo ta spomni na knjigo. Potem pa sem svojo zgodbo dodala še jaz, ne toliko o knjigi kot o ogledu predstave. Hvala vam, ker s svojo igro in igralsko persono puščate pečat na gledalcu, ki lahko z vsake uprizoritve s seboj odnese spomine in jih deli naprej. Ljudje ob gledalcu pa zaradi iskrice v očeh, ki jo zaznajo ob pripovedovanju videnega, podoživijo takšno ali drugačno zgodbo iz svojega življenja.

S spoštovanjem,

Anja Oset