Draga Maja,
ko sem si šla taprvič privoščit queer kabaret Tatovi podob, je prelestna Ida kot Frau Strapatz nagovorila transcendentalne entitete v premajhnem Pritličju in trokiral vam je feršterkeraj. Ampak je pasalo zraven. Briljantno zašiljene domislice so poprhale mini prizorišče, bila sem pečena in točno sem vedela, da nočem zamudit nobenega seriala. Sem celo premišljevala, da kje je ljubljanska striktno LGBT scena zaglavila, da ni tega sproducirala sama. Toliko morilske duhovitosti na odru še nisem použila.
In potem prideš med skeči nekje na oder ti, solo. Pojasnit, kakšna je stvar pa kako stoji. V usnjeni jakni pa neki oprijeti spodnji majici, tak model, ki ga magari na Metelkovi srečaš v sto taužent izvedbah, tak mal alter-šalter half-wit, koker odprte glave, koker on ve in te bo usput pošolal, »a štekaš«. In jaz tulim kot jesihar, tulim navznoter in režim se navzven, ker je tako zblaznelo res. Sploh ne satiriziraš, ne komentiraš, ne karikiraš, vse je brez debate in nič ni pretirano. Samo s plesom in par navrženimi lajnami uprizoriš to, kar vse_i poznamo in na dnevni bazi prebavljamo, čeprav se nam obrača želodec. Nisi kritična, ti si on, ukradla si mu podobo. In če ti po pravici povem, imam sicer ničelno toleranco do moškroviteljev, ampak tebe bi loh gledala ure in ure, kako mi pereš mozag.
Od takrat sem se po mojem vsaj petnajstkrat zagrebla za karte in še parkrat zastonj prišla v Gromko, ki ste jo (končno spet, moji nostalgiji na ljubo) za uro ali dve prelili v stari Teater Gromki. Najbolj sem bila jebeno ponosna, ker kaj takšnega obstaja pri nas, ko sem enkrat – bila je zatvoritev Mesta žensk in Mara se je poslavljala, Miha Turšič pa gladovno stavkal – pripeljala par frendic iz tujine.
Ob mnogobrojnih 'best of' točkah, lezbo Dirty Dancing finalu (ne da se ga naveličat), posilstvu Evrope na Tota Cotugna, volilni skrinjici, čiku v špagi in Triglavski roži v gatah se spomnim, da je šlo pa takrat zares zares*. Ko so Frau Strapatz, ki je naštevala, k čemu bi morali stremeti kultura in umetnost, že petič za znaten čas potunkali v lavor in so se ji umetne trepalnice povesile in res ni mogla več govorit ali dihat, me je naravnost prestreljevalo. Nekdo iz publike je zakričal: »Ej, eeej, alo, dost je!« In takrat kot da se je zrušil strop in nihče več ni pisnil. To je zame Kunst.
Zdajle, ko to flancam, me spreletava srh. Kaj vse se godi, kar bi morali pravzaprav uprizarjati vi, ne pa resničnost. Kaj vse bi vi izvedli bolje, koliko gradiva je v družbi za vaše bodoče predstave! Ne verjamem, da je satira mrtva, ker jo gledamo vsak dan po Gnevniku, je pa odločno manj glamurozna in niti približno tako brihtna kot Tatovi podob.
Oh, Maja, meni trenutno Time Goes By So Slowly, in čeprav tanarbolj boleče pogrešam sijajne Tatove, bi bila za silo potešena že tudi s kakšnim starejšim performansom Wande in DeViatorja, v katerem Luka sardonično pomaha s tičem, tebi pa se kozla od sladkorne kaše na I want some sugar in my bowl. Ta me je splašil, ker je bil nazoren do bola.
Ampak zdaj si ne morem špogat niti razkošja nelagodja, ker »jst sem tuki, ti si pa tam«.
Preživi! Pod mus.
Jedrt
* Citat iz pesmi Anje Golob Koncert debele gospe.