Draga Nevenka,

zadnje dni se je spominjam in gledam predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli. Kaj vse mi ta predstava sproža! Koliko spominov na doživetja v Stari elektrarni, koliko življenja sem v tej najlepši dvorani preživela in koliko življenj tudi doživela! Skoraj dve desetletji z vami, s tvojo mega ekip'co, ki zmorete – z mojega gledališča – vse. V Stari elektrarni se je formiral moj gledališki pogled in težko bo kadarkoli izbrisati to dejstvo. In kako veliko mi je pomenila noč pred premiero predstave Moliere, v režiji Barbare Novakovič, ki smo jo preživeli v elektrarni … takrat se mi je zdelo, da ves ambient, z vsemi zgodbami, nabranimi tudi v pore praktikablov, srkam vase in on sprejema mene in tako kroži ta tok vidnega in nevidnega, zapisanega v meni. Nekatere predstave smo gledali enkrat, druge, npr. Show your face, sem, fenica, gledala šestkrat. In, seveda, bi jo spet! Pa še kakšno.

Draga Nevenka, za vse lepo življenje v vašem in mojem teatru se ti neskončno zahvaljujem, in hrepenim, hrepenim po še!

Od srca k srcu,

Petra, Tanko, seveda