Dragi Loup,
to pismo pišem, ker pogrešam tvojo prisotnost na odru. Velikokrat sem te videla plesati, improvizirati, nastopati, ampak vsakič si me presenetil s čim novim. Nasmejal si me, me prisilil k razmisleku in občutenju velikega števila emocij. Povedati moram, da rada gledam tvoje improvizacije. Imaš redko sposobnost, da trenutke negotovosti in šibkosti spremeniš v lepo in dragoceno gesto osvobajanja navad in značilnih načinov razmišljanja – to je nekaj, kar kot gledalka vselej pozdravljam. Ne bojiš se pokazati svoje ranljivosti, krhkosti in čudaškosti. Posebej se spominjam improvizacije, ki si jo izvedel v okviru VN Laba, ki je bila eden najganljivejših prizorov v zadnjih letih (saj veš, tisti o tvoji hčeri). Bil je preprost in iskren dokaz, zakaj za božjo voljo moramo gledati performerja na odru, v živo, v realnem času in prostoru – natanko zaradi teh trenutkov, ko pokukamo v notranjo resničnost drugih človeških bitij, in tega ni mogoče previti nazaj, lahko le sprejmemo darilo nastopajočega in pogledamo na življenje z neznane perspektive. Veš, da mi ni lahko pisati tega pisma, tvoje delo bi raje nagradila z aplavzom in dolgim objemom, ampak verjamem, da tudi to še pride. Zato upam, da se boš čim prej vrnil na oder. Loup, nujno te potrebujem, da boš na oder prinesel svojo občutljivost, smisel za humor in inteligenco, zato da bo življenje za nas gledalce veliko bolj veselo.
Pozdrav,
Anita Wach