Saša Tabaković, 16. 12. 2020

Pismo moji igralki Nini Valič

Vrata slovenskih gledališč so zaradi obvladovanja epidemije kovida 19 zaprta za občinstvo in odri samevajo. Gledalci pa v času zaustavitve v rubriki »Pismo mojemu igralcu« pišejo igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem o tem, kako zelo pogrešajo živo umetnost in kaj vse jim ta pomeni. Napišite pismo svojemu igralcu tudi vi. Pošljite ga na sigledal@gmail.com. – Gledalec Saša Tabaković piše igralki Nini Valič.

Nina Valič / Foto: Stanislav Zebec

Draga Nina,

skoraj deset let bo že. Gledališče Glej. Predstava hecnega imena, ki se ga ne spomnim. Se pa spomnim tebe. Enega prizora.

Vzravnano sediš na improvizirani postelji. Oblečena v bolniško haljo. Gole noge visijo preko roba. Pozibavajo se, skoraj neopazno. Roke so ob telesu, dlani imaš obrnjene navzgor. Monolog ali dialog še z nekom, ki stoji ob postelji. Ni pomembno, ker se prizor središči v tvojem liku. V odprtosti tvojega gestusa, ki nas vabi, da si ga lahko scela ogledamo. V vertikali, ki jo vzpostavljaš sredi odra. V vzdušju, ki ga s svojo prisotnostjo in pristnostjo rišeš. To vzdušje je izjemno morbidno. A hkrati mirno. Stavke izgovarjaš z odmerjenim tempom. Padajo vsak zase. Tako odmerjaš njihovo ostrino. Izgovorjeni stavki delujejo nepovezano, čeprav niso. Počasi govoriš. Ampak ne prepočasi. Kot bi gledalca prijela za roko in ga nevsiljivo vodila po čudnih pokrajinah razpoloženja. Za razpoloženje gre, vedno gre v prvi vrsti za razpoloženje. Govoriš nam o minevanju.

O pospravljanju, se mi zdi. O skrbeh. O spominih. Govoriš nam o smrti. Tvoj obraz zrcali to absurdnost zavedanja. Tvoje oči so pri tem bistre in jasne. Tvoj glas je zvonek. V njem ni slutiti niti kančka histerije, ni pretiravanja. Nič ni prisiljeno. Ni razpršeno. Nasprotno, koncentrirano je. In bolj ko nadaljuješ monolog ali dialog, ni pomembno, bolj se prizor od nas odmika. Nisi več ti. Nič na tebi ni kot si ti. Sredi odra sedi neka pojava, gmota mesa, v bolniški halji. Samo telo, ki je bilo izposojeno, da bi mi, gledalci v polmraku, znali presoditi svoja življenja.

In takrat me zadene, da v grlu zapeče do solz. Mir, pri katerem disciplinirano vztrajaš, postane neznosen. Stisne me, ker si tako dejanska v pričevanju. Stisne me, ker vidim, kaj pomeni oživiti trenutek, ki je bil napisan na navaden kos papirja. Stisne me, ker nam s prizorom kažeš, kako veliko veš o gledališču. Ker prizora ne igraš spontano, čeprav je spontan. Stisne me, ker je marsikdo prevečkrat prezrl tvoje danosti. Stisne me, ker me gledališče, kadar tako osmišlja, vedno stisne. In si rečem, kako rad bi s to ogromno igralko, stisnjen, stal na odru.

In res. Spominjam se trenutka, ko si me, vsaj pol metra višja od mene, prinesla na oder in potem plesala z mano, čeprav sem imel štrleča ušesa in blazino puha pod zadnjico. Kako si me oklofutala kot svojo hčer, da sem padel s stola. Kako sva skupaj kuhala kitajsko hrano, čeprav je smrdela. Kako si se mi v obraz lagala, nesramno in predrzno, huje kot vsaka furija. Ali pa me, v dolgi, svileni obleki, prosila za nasvet, naravnost obupana, jaz pa sem te neprizanesljivo stiskal za pesti in sikal skozi zobe.

Vidiš, veliko življenj sva že dala skozi, jaz in ti. Pogrešam to.

Mogoče ti bo kdo rekel, da so moje besede, ki sem jih ob zaprtju gledališč namenil tebi, obešenjaško sentimentalne. Ne verjemi jim. Ljudje so hitro podkupljivi, Nina. Če bi njim napisal to pismo, bi zagotovo mislili drugače.

Tvoj dramski kolega,

Saša Tabaković

Koronavirus, Nina Valič

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Lara Paukovič, 11. 12. 2020
Pismo gledališču
Sara Horžen, 12. 12. 2020
Ljubezensko pismo publiki
Matic Ferlan, 15. 12. 2020
Pismo mojemu igralcu Urošu Kaurinu
Jedrt Lapuh Maležič, 9. 12. 2020
Pismo ne samo moji performerki Maji Delak
Petra Tanko, 17. 12. 2020
Pismo moji Nevenki, Koprivšek, seveda
Nika Jurman, 18. 12. 2020
Pismo mojim igralkam in igralcem
Ivana Hauser, 19. 12. 2020
Pismo Dragi Potočnjak
Neža Vengust, 20. 12. 2020
Pismo Golemu življenju
Vid Jožef Humer, 21. 12. 2020
Pismo gledališkim delavcem
Nina Valič, 24. 12. 2020
Pismo mojemu igralcu Saši Tabakoviću
Ursa

Upam močno, da ta pisma izidejo v knjigi. Prelepo! 28. 12. 2020