Ljuba publika,
naše stvaritve brez tebe niso žive.
Ožarjaš in osmišljaš naše delo. Zaradi tebe nam po žilah teče adrenalin. Ko vstopaš v prostor in se srečamo iz oči v oči, se nam tresejo kolena. Kot da bi vsakič znova doživeli ljubezen na prvi pogled. Med nami ni razlike. Vse se dogaja skupaj s tabo. Brez tebe bi vsak gib obtičal na odru kot tona cementa, vsaka beseda bi izzvenela v prazno kot zvok sredi ničesar, vsaka kaplja potu bi se vkopala v tla kot kanec dežja v puščavi Atakama. Brez odboja, brez odmeva, brez donenja, brez odziva. Vsak nasmeh, privzdignjena obrv, zdolgočasen pogled, ogorčen izraz na tvojem obrazu nas vodi, da hodimo po robu in preizkušamo svoje in tvoje meje. Pogrešamo te. A naj ti povemo, da dvorane niso prazne. V njih se kalijo nova doživetja. Gnetemo oder, se prestavljamo na tribune, grejemo sedišča, masiramo svoja telesa, misli in duha. Ko bo čas, da se s tabo znova srečamo, bomo pripravljeni. Ogreti, voljni, željni, da se združimo v opoju tvoje prisotnosti. Zasvojila si nas, veš, draga publika. Hočemo tvoja imena na seznamu rezervacij, tvoja telesa, ki se na blagajni borijo za zadnje vstopnice, tvoje razočarane poglede ob napisu razprodano, tvoje gnetenje v dvorani, tvoj boj za najboljši sedež, tvoj protestni odhod, ko ti kaj ni prav, tvoje vmesne vzklike, ko te kaj navduši, tvoj aplavz na koncu, tvoj zvok “čri-čri-čri”, ko ti ni jasno, kaj si doživela. Želimo si tvojih toplih objemov, sladkih poljubov, zmedenih misli, kritiških klofut, vroče krvi, dvignjenih plafonov in vseh drobcev izdihnjenih aerosolov v gorečih debatah po skupnem doživetju. Hrepenimo po utripanju skupaj s tabo, ljuba publika.
Kmalu na snidenje,
Sara