»Rekel sem, da je umetnost iskanje lepote – vsako srce jo išče drugje in drugače. Srce, ki je ne išče je mrtvo – hvala Bogu, da je malo takih src. Kajti umetnost […] prepleta kakor sladka luč, kakor spomin na paradiž vse naše vsakdanje življenje.
[…] po mojih mislih še ni bilo človeka, ki nikoli v svojem življenju ni bil umetnik. Če drugače ne, vsaj v tistem hipu, ko je z ljubeznijo pogledal na umotvor ter začutil radost, ki je bila v srcu umetnikovem.«
(Ivan Cankar: esej Naši umetniki)
Nevaren virus nam že eno leto narekuje življenje.
Človek je bitje, ki za preživetje pravzaprav ne potrebuje veliko. Hrano, pijačo, toploto, na primer. A vendar to ni vse. Ljudje se tudi radi družimo, iščemo bližino soljudi. Ta življenjsko potrebna bližina pa nam je v zadnjem letu odvzeta, saj naš vsakdan narekujejo življenje doma in varnostne razdalje.
Pa ne samo to. Vsak človek, kot je zapisal Ivan Cankar, hrepeni po umetnosti, vsako srce jo išče! Zato so gledališke predstave, koncerti, branja, likovne razstave veliko več kot le en posamezen kulturni dogodek. Ponujajo nam še tako pomembno duševno hrano, omogočijo nam srečanje s prijatelji, pogovor o slišanem in videnem. Se še spomnite, kakšne občutke in misli vzbuja pretresljiv, smešen, absurden ... gledališki prizor v neki predstavi? Kako dobro dene občuteno zapeta pesem zbora, ki jo slišimo v živo? Kakšna energija se sprošča v dvorani, ko velika množica ljudi skupaj s svojim najljubšim bendom prepeva uspešnice? V kakšen svet nas lahko odpeljejo besede pisateljev na literarnem branju?
Hudo je, da kulturni ustvarjalci ne moremo opravljati svojega dela, ki nam je tako pri srcu. Pogrešam Viktorja iz predstave Viktor Polnori (Teater Šentjanž, režija Alenka Hain), občinstvu bi jo lahko predstavili že na začetku decembra lani. Z Viktorjem, veliko lutko, sva se na številnih vajah ure in ure pošteno mučila drug z drugim, zdaj pa bi rada pokazala, kako dobro sva se ujela. A celotna ekipa še vedno čaka na premiero. Žalostno je, da ne moremo stopiti pred publiko.
Še bolj grozno pa je, da skoraj vse leto vlada kulturni molk.
Mislim, da nas bodo trenutni varnostni ukrepi, vsaj pri nas v Avstriji, spremljali še nekaj časa. A takoj ko bodo vladne odredbe to dopustile, bomo zopet stopili na odre in pred občinstvo. Morda v manjšem obsegu, z manj obiskovalci, kot se je to dogajalo določen čas jeseni. Pozitivni odzivi so takrat pokazali, da so ljudje željni kulturnih dogodkov, da iščejo, hrepenijo po umetnosti.
Kdaj se bomo vrnili k navadnemu kulturnemu vsakdanu, ne zna napovedati nihče. Upam, da se čim prej spet srečamo in vidimo na kakšni prireditvi. Ostanite zdravi!