Pičim proti Mariboru. Luna je sita in Šalehar duhovito »pizdaka« čez rumene časopise in šteje sekunde hiperinteligentnim slovenskim komadom. Baje, da se je v Ljubljani ravno končal »fashion week«. Dober prehod v »theatre week«, si mislim. Še preden vstopim v gledališče, začutim visoke obrate delovanja – kot se za odprtje spodobi. Prevzamem vstopnico in spravijo me v predal za novinarje. S sposojenim fotoaparatom in dragemu prijatelju odtujenim diktafonom sem res zgled novinarske opremljenosti. Bilteni so prijetno domači še iz časa mojih študentskih dni, a žal še vedno enaki, saj nekoliko več barv pač ne moremo imeti za konceptualni razvoj zadnjih let. Črne press škatle v prvem nadstropju pa tudi ne.
Otvoritveno prvič
Na odprtju razstave Vinjeta za Petra o pokojnem vse dobro in o Petru v samih presežkih. O tem se lahko prepričate na razstavi tudi sami. Mene pa vselej zanima tista človeška plat, zato si ne morem kaj, da mi ne bi pred oči nenehno prihajala podoba njegove šklepetajoče zobne proteze, ki je včasih hotela povedati neko čisto svojo štorijo. Ko se že spodobi klepetati, srečam gospoda Č. in na hitro podeliva spomine na Petra, njegovi so živi in barvni in oprijemljivi, moji le obrisi in črke njegovih dram, in pove mi, da so Petrovo zobno protezo brez zadržkov pred njim imenovali Goflja. Inkognito še povoham njegova oblačila in se odpravim v dvorano na odprtje festivala.
Otvoritveno drugič
Po vseh lepih, duhovitih, jasnih, bistrih, (ne)posrednih, iskrenih, poznanih, skratka umitih, polikanih in nadišavljenih besedah sem hvaležna za plesno predstavo, ki prinaša drug kod branja in z multipliciranjem zgodbe Pie in Pina Mlakarja skozi Gregorja in Rosano, Borisa in Jette ter druge nastopajoče vrže drobce Pie in Pina tudi med gledalce v dvorani in se konča z njuno Srečno zgodbo, v kateri sta spoznala, kaj je umetnost.
Na pogostitvi me razveseli gospodična z Romeom, s katero na hitro rešiva gledališče.
Jutranje
V sobotno jutro se zbudim s simpozijem Koncepti, terminologija, ideje, ki zamuja zaradi performansa na cesti med Ljubljano in Mariborom, kakor se izrazi gospod K. Ko zadeva končno steče, mi prehitro pregreje glavo in pomirjena, ker so nekateri pojmi tako zelo odprti, da jim ne vidiš dna, in na poti (proti dnu), ki je vselej že tudi cilj, se odpravim naprej v sonce. Vprašanje, ali bi bilo potrebno tudi te strokovne simpozije bolj odpreti gledališčnikom in radovednim gledalcem, mi na poti k cilju (kosilu) odzvanja v mislih, saj postane ozračje hitro zatohlo, če je namenjeno samemu sebi.
Tekmovalno: Črna žival žalost
Še preden se zavem, že sedim na postaji (v loži) št. 4 levo in se sprašujem: Kaj topota pod menoj? Zakaj vsi v dvorani pogledajo na levo? Iz kakšnega materiala je bela koprena scene? Ali sogledalci v loži vidijo čez mene? Kakšna je vloga Jette? Je Tujka v predstavi, ki govori didaskalije? Nevidna mati? Plastični dojenček? Ali še komu ta začetna klavstrofobija na odru daje podoben občutek kot pod kozolcem Viharja istega režiserja? Kdaj bodo počili ti čudni odnosi? Zakaj ima gozd spet tako zlovešč občutek kot pri Rdeči kapici? Ali še koga drugega Domen bolj spominja na Roka Ferengjo kot na Elvisa Presleyja? Kako se stopi/zgori bela koprena scene? Ali jim je uspelo ustvariti paniko tudi med gledalci? Se kdo spomni še kakšne naravne katastrofe, uprizorjene na odru? Ali me pripovedovanje zgodb požara gane? Kako je napisan tekst? Sogledalka v loži se vpraša, zakaj nas posiljujejo? Ali je namen kilometrskega smrklja iz Sebastijanovega nosu, da me gane v vsej svoji bolečini, ali je v redu, če se mi le neznosno gabi? Sem čistun? Ali morata biti geja res oblečena v imitacijo usnja in spominjati na bar Modra ostriga iz Policijske akademije? Kako so našli genialen prizor zasliševanja Oskarja in Jennifer, v katerem drug drugega zaslišujeta in obenem odgovarjata na vprašanja? Kdaj se lahko med predstavo odpočijem? »Hepiend, vse je v redu, pojdite domov, to se vam ne more zgoditi« občutek ob zadnjem, osladnem komadu in koncu predstave?