Dan se začne s pogovorom o Ledi. V hrvaškem jeziku. O Miroslavu Krleži. O koprodukciji med črnogorskim in hrvaškim gledališčem ter Kotor Art festivalom.
O percepciji Krleže doma, na Hrvaškem, in o njegovi poziciji v drugih državah. O jezikovnih razmerjih med tremi črnogorskimi igralci in hrvaškima igralkama. »Miro, pomozi nam!«

Po pogovoru grem na sonce z novo festivalsko znanko. V sklop lepih festivalskih naključij shranim njeno nizozemsko pripoved in si zapomnim njen opis Nizozemcev kot odprtega, logičnega, resnicoljubnega, nemetaforičnega naroda, ki iskreno govori in se sooča z napakami svoje zgodovine, ki pije pojme demokracije že z materinim mlekom in je včasih po nižinsko depresiven. Predvsem pa ga večkrat označi kot ljudi, ki ti pustijo biti to, kar si.

Med odmorom se z avtom odpeljem …



… do Benetk.



In se na tretji (in zadnji) postaji pridružim popoldanskemu festivalskemu fokusu, kjer že tretji dan spoznavajo nizozemsko gledališče, pripravljajo bralne uprizoritve sodobnih nizozemskih dram in govorijo o nizozemskem gledališkem sistemu, ki ga prav tako oblizujejo jezik krize in (nesorazmerni) rezi v kulturi, začinjeni s populističnimi razmišljanji, da je umetnost sicer potrebna, ampak zakaj jo financirati iz državne blagajne. Nič novega v tem majhnem svetu, ampak dejstvo, da »Politicians don't judge the arts (and science)!« in ne nastavljajo direktorjev umetniških hiš ter da prepuščajo odločitve o financiranju strokovnjakom, je pa zavidanja vredno. Glavnina pogovorov seveda poteka v angleškem jeziku.

Irena Tomažin nas z Okusom tišine, ki vedno odmeva odpelje onkraj meja jezika, v pravljične arhetipe, Halina nas v Človeškem glasu zapre v klavstrofobično sobo, iz katere vodi le telefonska zveza, v Mojstru in Margareti pa za piko na i prepotujemo svet od Moskve in Vrtne ulice 302b mimo Jalte na Krimu do Jeruzalema in zapakiramo dan v album gledaliških spominov.




* Gre za prevod festivalskega motta PIČIMO v angleški in nizozemski jezik