To je vaš prvi 'uradni' obisk Festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru. Koliko sicer spremljate slovensko ali mednarodno gledališko dogajanje?

Moram priznati, da kot režiser ne spremljam slovenskega gledališča in tudi kot popotnik ne poznam vaše dežele, ki sem jo sicer večkrat prevozil, a vselej zgolj tranzitno. Zato pa skušam vselej dobiti čim več vtisov o deželi in njenem gledališču, ko delam v tujini ali pa če sem povabljen na kakšen festival. Torej mi bo vabilo Borštnikovega srečanja pomagalo ubiti dve muhi na en mah. 

V vaši bibliografiji piše, da ste se Kazimirja in Karoline lotili dvakrat (leta 2008 in 2010). Zakaj?

Najprej sem Kazimirja in Karolino delal v Stuttgartu z majhno, entuziastično ekipo v originalnem, nemškem jeziku in danes ta študij razumem kot ogrevanje za predstavo v Budimpešti. Gre za zelo dragoceno izkušnjo, saj sem imel priložnost preizkusiti ta poseben, dvodimenzionalni način uprizoritve in seveda izboljšati samo razumevanje teksta, ki je veliko bolj zapleten in tudi duhovit, kot deluje na prvi pogled v angleškem ali madžarskem prevodu. Horváthovi karakterji v izvirniku govorijo bolj pokvarjeno, saj so neizobraženi in se trudijo biti več, kot so.

V svet Karoline in Kazimirja vstopamo skozi svet oktoberfesta, kaosa, barv, noči, pestrega dogajanja, ki deluje sanjsko in magično. Kako ste, skupaj s scenografom, bratom Leventom, prenesli ta svet na oder? Po slikah sodeč deluje izčiščeno, skoraj prazno.

V izvirniku je bila drama strukturirana v sedem dolgih, tradicionalno spisanih prizorov, kasneje pa jo je Horváth razrezal na 117 (nekaterih celo ekstremno kratkih) delov. Zakaj? Mislim, da zato ker se je hotel osredotočiti zgolj na glavna karakterja in ju opazovati z mikroskopsko natančnostjo. Zame je bil glavni problem, kako obdržati to razbito strukturo drame, da se ne bo v uprizoritvi začela lepiti skupaj.

Iz te začetne lahkotnosti pa se začnejo luščiti odnosi med moškimi in ženskami, revnimi in bogatimi, s preletom cepelina tudi med tradicijo in sodobnostjo, ki dobijo podobo v Kazimirju in Karolini. Kakšna človeka sta Kazimir in Karolina?

Kazimir, Karolina in drugi dramski liki niso posebni, izstopajoči ljudje, ampak le naključni izbranci iz množice, ki je dandanes zelo nemirna in znotraj katere individuum nima nobene vrednosti več. Ti liki so le vzorec iz množice v času ekonomske krize. Utelešajo duha te množice in kažejo na neumnost, malodušnost ljudi, s tem pa na lastnosti, ki najbolj ogrožajo našo prihodnost. 

In zjutraj se zbudimo v beckettovskem koncu: »Ti, Erna –/Kaj?/Nič.« Kakšni? Kaj se spremeni?

Horváthov svet mi je bližji kot Beckettov, najbrž pa oba rušita iluzije vzvišenih idealov in človeški obstoj v celoti.