Zadnji vikend festivala, preden ga zapakiramo v kovček do naslednjega leta. Ves čas je vreme sijalo, zato se tudi danes s kolegom in večletnim spremljevalcem Borštnikovega srečanja usedeva na klopico Slomškovega trga in spregovoriva ...

O SPLOŠNEM VTISU
Veselje je prva asociacija. Veselje ob srečevanju z ljudmi iz tvojega sveta, s katerimi deliš delo, izkušnje, strast, znoj, vprašanja, križe in težave, ti že pregovorno nudi čas za izmenjavo izkušenj in mnenj. To je del, ki daje najbolj pristno festivalsko vzdušje. Festival, ki ga radi naslavljamo kot praznik Gledališča, je dogodek in ne zgolj tekmovanje za najboljša mesta ter evalvacijo stanja oziroma t. i. kondicije slovenskega gledališča. Navdušujoča je velika udeležba, polne dvorane, obiskani pogovori. Pohvala pa tudi pretočnosti festivala, ki je brez težav obvladljiv in te ne sili k izbiri in temu, da bi se moral nekaterim festivalskim dogodkom odpovedovati.
= Festival živi.

O TRENUTKU
Ustvarjalci pridejo v Maribor, odigrajo predstavo, se podružijo in naslednji dan po pogovoru že pičijo proti svoji gledališki hiši, največkrat naravnost nazaj na delo, čeprav bi si želeli ogledati tudi predstave svojih stanovskih kolegov, se udeležiti pogovorov in ostati na festivalu. Tempo gledaliških hiš in premier je pač takšen, da tega ne dopušča. Škoda.
Poigrava se z mislijo, da bi bilo super v času festivala gostovati s predstavami tudi po drugih slovenskih gledališčih – en dan na Borštnikovem srečanju, in ker je predstava že ravno na poti, se v naslednjih dneh ustavi še v drugih gledališčih. Borštnikovo srečanje bi sicer ostalo stacionirano v Mariboru, ampak bi imelo še neko potovalno različico. Tako pa se vse prevečkrat zgodi, da se predstava na festivalu odigra zadnjič ali pa doživi svojo 'rekonstrukcijo', saj je v matični hiši že pol leta ne igrajo več.
= Ni nam lahko.

O GRADNJI MOSTOV na mednarodnem programu
»Kako je mednarodni program vpet v tekmovalni in spremljevalni program, kako komunicira s festivalom?« Gradnja mostov pomeni vzpostavljanje novih produkcijskih vezi, dogovorov o gostovanjih in skozi fokus (ki je bil letos usmerjen na Nizozemsko) pobliže spoznati tujo gledališko ustvarjalnost. Festival kot celota zato diši mednarodno, kar se kaže tudi z angleškimi nadnapisi in dvojezičnimi publikacijami, ki pa delujejo bolj kot opora tujim gostom, zares pa se struktura tujih gostov še vzpostavlja in je platforma, ki raste in odkriva svoj značaj in nudi odličen nastavek za prihodnost.
= Odgovor se razvija.

O POGOVORIH
Super je to, da se pogovarjamo. In v zadnjih letih se je format pogovorov skrajšal, zgostil – v pogovorih se pove več in razprava se večkrat nadaljuje v dan. Večji je tudi pretok dialoga med poslušalci in ekipo, več je vprašanj in posledično več odzivov. Namesto ponavljanja tega, kar je že bilo izrečeno s predstavo oziroma neko javno prezentacijo v stilu promocije, pogovori dosežejo svoj cilj, ki je poglabljanje stika z novo publiko. Ja, na festivalu se vzpostavi neka nova publika, ki ni publika, na katero se obrača posamezna gledališka hiša, ampak gre za raznoliko (tujo) publiko, ki predstavo na novo ovrednoti in poživi. Poslušalci in ustvarjalci odhajajo s pogovorov večinoma potešeni, ustvarjalne ekipe dobijo povratno informacijo, pride do stika in zgodi se izmenjava znanj, občutkov, pogledov ...

Nastopi pa seveda problem, da na pogovorih nekajkrat ni bilo režiserja in njegove ekipe, in nujno bi jih bilo potrebno vprašati, zakaj jih ni? Če ima izbiranje predstav, podeljevanje nagrad kakšen smisel na državnem nivoju, potem je seveda pričakovati, da stojijo za svojimi predstavami in izražajo podporo festivalu. Špekulirati o razlogih seveda ne gre, ampak osebni izgovori niso dovolj. Festival je točka, kjer ne gre le za ustvarjalce, ampak tudi za razmišljanje o skupni gledališki poti in ne nazadnje za soodgovornost do celotne ekipe, največkrat igralcev, ki se predstave in pogovorov ne morejo udeležiti, saj so živo telo predstave. Tako se pogosto znajdejo v neprijetnem položaju, ko morajo pred gledalci in poslušalci zagovarjati nekaj, nad čimer ne morejo imeti celotnega pregleda, in ne morejo nadomestiti ljudi, ki so najeti za to, da odgovarjajo za končno podobo predstave. Prav tako tega ne morejo narediti direktorji hiš, ki seveda imajo svoje odgovore na to, zakaj je neka predstava vključena v njihov program, in to predstavljajo v najboljši luči in z vso odgovornostjo, ampak pri tem lahko pozabijo, da pogovor ni namenjen primerjanju gledaliških programov, ampak v prvi vrsti ukvarjanju s predstavami.

= Pri predstavi ima vsak ustvarjalec svoje delo in svoj del odgovornosti in poslušalec mora imeti priložnost, da vsak del predstave posamezno naslavlja.

O selekciji ne govoriva, o nagradah ne špekulirava.