Povsod teater. Povsod nastopi. Pa to je neverjetno!
»Pičim« po ulici. Grem na pogovor. Upočasni me glas kitare in zagledam poznanega uličnega kitarista.


foto: Nuša Komplet
Grem naprej. Zagledam klečečega (pusti mi vtis, da bi lahko trgal vstopnice ali pa jih prodajal).


foto: Nuša Komplet
Grem naprej. Vidim prometni zamašek otroških vozičkov (trije vozički z dvojčki, si lahko mislite). Stojijo pri vozu z lutkami in spremljajo gibanje lutk ob posneti glasbi.


foto: Nuša Komplet
Grem naprej. In »pičim« mimo kostumografiranega.


foto: Nuša Komplet
Vsi na isti ulici. »Ali bi kdo od njih prišel na festivalsko predstavo, če bi jim namesto denarja dala v pleteno košarico vstopnico za predstavo? Katero predstavo bi sami izbrali? Katere predstave bi jim bile zanimive?« Mogoče pa bi se potem inspirirani povezali skupaj in naredili iz teh mini uličnih nastopov kaj več …

Mi pa se moramo najprej o dveh predstavah pogovoriti.

Naomi (in pogovor o njeni gostujoči nizozemski predstavi Mr Jones) je bila super. Za naslednji simpozij o terminologiji je vzpostavila tudi nov pojem MAKER, ne author, ne actress, ne performer, ampak maker. Fajn. Vprašanja so letela čez vse in vse povprek in skupaj smo ustvarili res celovito sliko predstave. In ona se neverjetno prisrčno in veliko smeji.

Potem pa je sledil še en pogovor o predstavi Hamlet. In in … A veš tisti občutek, ko se v nekem odnosu pojavi problem, za katerega nihče ne ve, kako bi o njem spregovoril? Ali pa tisto (me dopolni znanec), ko ima nekdo leporečen poročni govor, vsi gostje pa malo mencajo in se muzajo. No, v takšnem stilu je bil pa pogovor o Hamletu. Roko na srce, Hamlet je Hamlet in ob tekstu (slovenske ljudske igre, je bilo rečeno na pogovoru) se nam samoumevno meša od pričakovanj, ob odličnih igralcih se nam a priori meša še bolj, in vse to je bilo na mestu, ampak uprizoritev je pa vseeno dolgočasna, nefokusirana in žal, kolikor sem spraševala za mnenja, manj uspešna. In to vemo. Po občutku sodeč, tako eni kot drugi, a o tem ne spregovorimo. Razumem, da na pogovoru ni bilo režiserja, dramaturginje in drugih sodelavcev, na katere bi lahko naslovili bolj direktna in konkretna vprašanja o uprizoritvi. Razumem, da je igralec tudi direktor in mora stati za svojim gledališčem z vsako predstavo. Razumem sebe in druge poslušalce, da je težko oporekati predstavi, ki je izbrana med tekmovalne predstave. Ampak občutek pa ni pravi, in če tako vsi valjamo po ustih ponarodelo misel, da se na napakah učimo, zakaj o napakah ne moremo spregovoriti? Mirno, konstruktivno, zrelo, poučno …

Zvečer na odru gostuje hrvaška uprizoritev Krleževe Lede. Intenzivna. »Ma prou na hard, mona«. V hiperinteraktivni predstavi Robinson pa se ti lahko hitro zgodi, da te Robinson poroči z Levom in ti za poročno darilo pokloni plesni tečaj. Za konec pa te popelje še na ogled mesta, in dan se sklene, kjer se je začel. Na ulici.