Uprizoritev Europeana, ki je bila med drugim nominirana za nagrado Alfréda Radoka (gledališka nagrada Republike Češke) v kategoriji najboljša produkcija leta 2011, je le še ena izmed briljantnih stvaritev mladega in drznega režiserja Jana Mikulášeka.

Jan Mikulášek sodi med vidnejše režiserje mlajše generacije. Nekoč umetniški direktor otroškega gledališča Polarka v Brnu, kasneje Gledališča Petra Bezruča v Ostravi, danes pa samostojni ustvarjalec – režiser. Kot zunanji sodelavec sodeluje s številnimi gledališči in je reden gost številnih festivalov. Izoblikoval je prepoznaven režijski stil, ki ga zaznamuje cinematičnost s poudarjeno montažo, detajliranjem, vzporednim razvojem akcij in ostro vizualnostjo. Adaptiral je klasična dramska besedila (Macbetha, Hamleta, Tri sestre ipd.) pa tudi filmske uspešnice (Lynchev Wild at heart, Four murders are enough, darling Oldricha Lipskega ali The phantom of Morrisville češkega režiserja Bořivoja Zemana). Mikulášek svoje uprizoritve pogosto podpisuje kot opremljevalec glasbe ter tudi scenografije, ki jo ustvarja v tandemu z Marekom Cpinom.

Uprizoritev Europeana se navdihuje v književnem delu Europeana. Kratka zgodovina 20. stoletja¹ (2001) češkega pisatelja in prevajalca Patrika Ouředníka. Neklasičen oris evropske zgodovine je prikazan lucidno, v igrivi intertekstualnosti (stilistični podpis avtorja), v kateri pisec nastopa kot priča. Namesto osredotočenosti na niz zgodovinskih dogodkov, ki jih avtor sicer v knjigo vpleta, se osredotoči na nevidne vidike naše lastne zgodovinskosti. Na tisto nemožnost zajetja singularnega pogleda, resnice, ki jo v prepletu kontradikcij, iluzij, bizarnosti, napihovanj, potvarjanj, mehkobe vsakdanjega, ujame v njenem bistvu. Europeano bi lahko označili kot redko in jedko dekonstrukcijo zgodovinskega spomina, v kateri se reference (dogodki, slogani, osebe, datumi) nenehno akumulirajo in spreobračajo, izgubljajo ostrino in razpirajo relativnost samega bivanja.

Jan Mikulášek delo zagrabi v njegovi srčiki; v atmosferičnosti, ustvarjeni na praznini besede, ki se spaja v nenehno ponavljajočih se gestah, akcijah, izkustvih. Z repeticijami in variacijami teh repeticij ustvarja tenzijo in poglablja tragikomičnost našega lastnega bivanja. Tako kot knjiga je tudi uprizoritev bizaren testament 20. stoletja, ki živi v prazni glorifikaciji napredka, znanosti, razvoja. V resnici pa je, kot pokaže že Ouředník, njena temeljna karakteristika spolnost. »Spolnost postane izredno pomembna v Evropi 20. stoletja, celo bolj pomembna od religije in skoraj tako pomembna kot denar. Vsak si želi variabilnih in številnih seksualnih izkušenj, in nekateri možje se, da bi podaljšali svoj orgazem, poslužujejo kokaina in z njim drgnejo svoje spolne ude.«
Zato ne preseneti, da Mikulášek spolnost postavi v središče uprizoritve. Zblaznela množica neimenovanih individuumov skače po odru, masturbira, flirta, seksa ipd. Nikdar zadovoljeni in nikdar zadovoljni se spotikajo na vsakem koraku, podčrtujoč bizarnost in norost človeštva. Njihove akcije spremlja lucidni glasbeni izbor, sestavljen iz referenčnih komadov (od Beatlov, prek Boba Dylana do Ode radosti), ki bolj kot s kanoničnim statusom nagovarjajo neposredno skozi sama besedila.

1 Patrik Ouředník: EVROPEANA: Kratka zgodovina 20. stoletja (prevedel dr. Andrej Rozman). Ljubljana, Založba ZAK, 2011.