Slovenska režiserka Mateja Koležnik sodi v sam vrh slovenskih gledaliških ustvarjalcev. Za seboj ima bogato gledališko kariero, ki pogosto presega nacionalne meje. Pri mnogih uprizoritvah se podpisuje tudi pod scenografijo, priredila ali prevedla pa je tudi številne tekste. Veliko pozornosti je pritegnila predvsem s postavitvijo del sodobne evropske in ameriške dramatike, v katerih raziskuje možnosti uporabe odrskega prostora in premičnih scenografij. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim leta 2001 tudi nagrado Prešernovega sklada za uprizoritvi Noži v kurah (D. Harrower) in Praznovanje (Vinterberg/Rukov) (oboje SNG Drama Ljubljana, 2001). Istega leta je prejela tudi veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev v celoti (Noži v kurah). Leta 2004 pa si je z Jožetom Logarjem delila nagrado Borštnikovega srečanja za scenografijo za predstavo Smrt trgovskega potnika (A. Miller, SNG Maribor, 2004), ki jo je tudi sama režirala.

Na tokratnem Borštnikovem srečanju bo predstavljena uprizoritev Ivona, princesa Burgundije, nastala v produkciji nemškega gledališča Die Theater Chemnitz, s katero si je odprla vrata tudi v nemški gledališki prostor.

Kanonično dramsko besedilo Ivona, princesa iz Burgundije podpisuje poljski pisatelj in dramatik Witold Gombrowicz. Njegovo pisavo zaznamujejo poglobljena psihologija likov, absurdnost in antinacionalizem. Poleg najbolj znane in tudi največkrat uprizorjene drame je ustvaril še dve, in sicer: Poroka (1947) (v slovenskem prostoru jo je uprizoril Jernej Lorenci leta 2004) in Operetka (1966).

Ivona, princesa Burgundije je bila v slovenskem prostoru uprizorjena že večkrat. Prvič v prevodu Igorja Lampreta leta 1973 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje v režiji Dušana Jovanovića, drugič leta 1990 v Mestnem gledališču ljubljanskem v režiji gostujočega režiserja Jona Paula Cooka in nazadnje leta 2003 v Prešernovem gledališču Kranj pod taktirko Vita Tauferja.

Interpretacija Mateje Koležnik je minimalistično futuristična. Izpraznjen prostor je zapolnjen z belimi baloni (scenografijo podpisuje Henrik Ahr), ki odpirajo mnoštvo pomenov in potencialne simbolizacije (projekcije, igrače, neizrečene misli ...). Laboratorijsko sterilnost nadgrajuje futuristična kostumografija Alana Hranitelja, ki ji kot kontrapunkt stoji nasproti Ivana s temno, vsakdanjo obleko.

Zgodba, dolga le nekaj strani, v središče postavlja nemo, neprivlačno, anemično in nekoliko nervozno Ivono in princa Filipa, ki se odloči za poroko iz usmiljenja. Uprizoritev postavi gledalca kot nemo pričo na namišljeno kraljevo sodišče, kjer kraljeva družina poskuša preprečiti poroko. Gombrowicz uspe popeljati zgodbo od komedije absurda do tragedije, v kateri nemočna in nema Ivona, ki je prav zaradi nezmožnosti govorjenja zgovornejša od ostalih protagonistov. Režijo dopolnjuje koreografija hrvaškega koreografa in plesalca Matije Ferlina, ki vselej znova preseneti s svežino in lucidnostjo plesnih predstav kot tudi s svojim pristopom h koreografiji.

Po besedah kritikov je slovensko-hrvaška ekipa v sodelovanju z nemškimi ustvarjalci svoje delo opravila odlično. H kanoničnemu dramskemu besedilu pa ji je uspelo pristopiti s pogosto spregledanega, svežega in aktualnega interpretacijskega vidika.