Razvpiti, vsestranski belgijski likovni, filmski in gledališki umetnik (performer, režiser, koreograf, dramaturg, dramatik, celo scenograf in kostumograf ...) Jan Fabre je slovenski javnosti dodobra poznan. Še kot novorojena gledališka zvezda se je slovenskemu občinstvu predstavil leta 1984, z danes že kanonično predstavo Moč gledališke norosti. Pol desetletja kasneje je sledila predstavitev njegovih likovnih del v Moderni galeriji (Risbe, modeli & objekti) in kmalu za tem tudi celostna predstavitev umetnika v knjigi z naslovom Ponavljanje, norost, disciplina: celostna umetnina Fabre (1993) izpod peresa Emila Hrvatina (Janeza Janše). Jan Fabre je danes reden gost na odrih slovenskih gledališč, vzporedno pa se občinstvu predstavlja tudi kot moderator, pisec, kurator in vizualni ustvarjalec.

V bogatem ustvarjalnem opusu je konec 90. let nastala tudi trilogija monologov: Car neuspeha, Kralj plagiatorstva (The King of Plagiarism) in Sluga lepote (The Servant of Beauty). Podobno kot drugi avtorjevi teksti so tudi ti spisani za in posvečeni konkretni osebi, in sicer enemu izmed njegovih najljubših sodelavcev – Dirku Roofthooftu. Fabre namreč ustvarja besedila z vizijo njihove uprizoritve, pri čemer, kot pravi sam, je izvajalec dramskega besedila ključen, celo enako pomemben kot besedilo samo. Hkrati pa, kot opozarjajo teatrologi, v njih vselej prepoznamo drobce njegove lastne biografije. Prav Car neuspeha je v tem oziru še posebej izstopajoč, saj, kot opozarja Luk van den Dries, profesor gledaliških študij na Univerzi v Antwerpnu, velja za njegovo najbolj biografsko delo doslej.

Monodrama nas sooča z bojem klovnovske identitete. Prav v liku klovna najbolj izrazito prepoznavamo boj, s katerim se sooča vsak umetnik v procesih ustvarjalnosti. Kako v poplavi ustvarjenega ustvariti novo zarezo, kako pridobiti in ohraniti gledalčevo pozornost? Kako ga nagovoriti in se ga dotakniti? Umetnik ni zgolj inovator, sanjač, ki le v sferah nematerialnega lahko premika meje, temveč, kot nam pokaže Fabre, tudi »obrtnik«. Da bi se prebil do in uprizoril »gledališko magijo« mora vsako gesto, gib, izraz premisliti, preučiti ter ne nazadnje tudi osvojiti in izpiliti. Le »vadba vodi k popolnosti« je lajtmotiv, s katerim nas nenehno bombardira klovn (Frano Mašković) na odru.

Seveda pa to ni njegova edina odlika. Klovn ni samo klovn in igralec ni zgolj in samo vloga. Presega jo z nenehnim stopanjem na stran kot tudi z večno transformacijo osvajanja in prisvajanja vlog, ki jih uprizarja. Ponuja in razkriva delček sebe, v katerem z lahkoto ugledamo sebe. Privatno in javno. Stopljeno in razhajajoče se. Prizadevajoč si očarati, osvojiti, doseči in izpopolniti do idealnega. Spodleteti. Dopustiti si spodleteti. In hkrati vztrajati v veri, da je mogoče. Saj le tako lahko dosežemo in zablestimo. Napaka, spodrsljaji so normalna stanja. Sprejemljiva ali pogosto celo zaželena. Saj se le s padci in spodrsljaji lahko dvignemo ponovno. V njih se razgrinja sladkost in grenkost bivanja, krhkost lepote v neuspehu, ki žene posameznika naprej v raziskovanje, izpopolnjevanje, izgrajevanje, vpisano v večno postajanje.

Car neuspeha v tem pogledu sledi brezkompromisnemu (dramskemu) iskanju Jana Fabra (prisotnem tudi v drugih avtorjevih besedilih: Monolog za kaljenega kadilca, Sem napaka, Angel smrti in Zgodovina solz), ki ne dopušča preproste mimetične identifikacije, temveč vstopa v lastno fenomenologijo spoznanj, da so meje premične, stvaritve pa nedovršljive. Tovrstno zavedanje poganja smisel ustvarjanja in daje smisel našemu lastnemu bivanju.

Za prevod dramskih tekstov, ki jih je Fabre ustvaril med letoma 1975 in 2011, je letos poskrbela Študentska založba v sodelovanju z zavodom Exodos. Uprizoritev celotne trilogije pa si lahko ogledate v Zagrebškem gledališču mladih – vsako gledališko sezono bo na sporedu en del.